Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja je diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil, a se pri svojem delu ne omejuje zgolj na področje tekstilij. V svojem portfoliu ima kar precej zanimivih projektov, pri katerih je navdih črpala v zgodovini oblačenja, tradicionalnih tehnikah in izročilu.

Kje je trenutno vaš ustvarjalni fokus?
Pri ustvarjanju se v zadnjem času preizkušam v oblikovanju unikatnih maloserijskih izdelkov, ki s svojimi lastnostmi oziroma končno podobo predstavljajo lastnosti neke znamke, skupine, podjetja. Veliko časa namenjam še vodenju društva Lokalc – centra lokalnih umetnost – promociji članov društva, organizaciji društvenih aktivnosti, trgovinici z izdelki naših članov; pa tudi izvajanju različnih delavnic, prirejanju dogodkov in razstav.

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Imate prostor, v katerem lahko nemoteno ustvarjate?
Nemoteno? Ne, ni takega prostora (smeh), če je v njem telefon ali računalnik. V kopici vseh koordinacijsko organizacijskih ter birokratskih zadev se najdeta kaki dve, tri urice na dan, da lahko v svojemu ateljeju v miru ustvarjam.

Ustvarjalno energijo usmerjate v razvijanje domiselnih izdelkov za otroke. Ste se tudi sami kot otrok zgodaj srečali z ustvarjanjem?
Kot večina otrok, v času, v katerem sem odraščala, nisem imela veliko igrač. Zato sem z navdušenjem ob potoku izkopavala ilovico in iz nje kiparila, z ostanki lesa gradila pohištvo in hišo za svoje punčke, iz stiroporja, ki sem ga oblekla v blago, pa sem jim naredila sedežno.

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

So vas pri tem starši podpirali, vam je bil v družini še kdo za zgled?
Starši so me podpirali, sploh mama mi je vedno priskrbela material za ustvarjanje in mi pomagala pri tehnično zahtevnejših ‘projektih’. Še vedno se spomnim, kako lep čarovniški klobuk za plesni nastop sva izdelali iz kartona! Kljub finančni krizi samohranilke mi je privoščila krožek oblikovanja gline, slikanja na svilo … Občudovala pa sem strica, priznanega slikarja, s kako natančnostjo je slikal.

Od kod pa vaše navdušenje za oblikovanje, ustvarjanje ravno za otroke; imata pri tem kaj tudi vaša dva sinova?
Ko sem prvič postala mama, se mi je zdelo, da na trgu ni kakovostnih in estetskih igrač za otroke. In ker sem izbirala diplomsko temo, sem se odločila, da se posvetim oblikovanju igrač. Za kolekcijo ‘Kekoko’ sem dobila nagrado Dobra ideja na razstavi Top ideje na sejmu Ambient. Me pa otroci zelo navdušujejo z njihovim prvinskim likovnim izražanjem in miselnimi povezavami, ki jih najdejo. Včasih se mi zdi hitra risbica mojih sinov tako dovršena, tako sporočilna in hkrati harmonična. Jaz pa se moram truditi, da nastane kaj dobrega.

V lokalnem okolju vodite delavnice šivanja za otroke in odrasle. Od kod vaša ljubezen do šivanja?
Do šivanja pravzaprav ne gojim posebne ljubezni. Sicer mi je všeč, če je izdelek lepo zašit. Mislim, da znam na vsem razumljiv način predati svoje znanje, predvsem pa mi je všeč, da udeleženci delavnic sami preizkusijo koliko znanja, časa, občutka, volje je potrebno, da nastane en oblačilni ali uporabni kos. In prav hitro spremenijo mnenje, kakšna je vrednost unikatnih izdelkov. In obratno – kako nizka je cena konfekcije v trgovini.

Pa je blago vaš najljubši ustvarjalni material ali radi posegate tudi po drugih materialih?
Tehnično gledano mi je tekstil najbližji, ampak ker sem velikokrat ne le oblikovalka, ampak tudi izdelovalka svojih kreacij, moram premisliti, iz česa, koliko kosov, na kak način bom nekaj izdelala, da se mi za določeno ceno sploh splača oblikovati. In prav zaradi tega, ker je proizvodnja tekstilnih izdelkov draga, se preizkušam še v drugih medijih in materialih, ki omogočajo zame dostopnejši način realizacije mojih dizajnov.

V domačem mestu – Postojni – ste lani skupaj z Anušo Gaši predstavili ‘torbe poguma’. Kakšna zgodba se skriva za njimi?
Koncept teh torb je bil zasnovan na način, ki bo v prihodnosti omogočal socialnemu podjetju ranljivih skupin izdelavo teh torb, vendar pa tako, da bo posameznik torbi, ki jo bo izdeloval, z vezenino dodal osebno noto ali pa izvezel motiv, značilen za Postojno. Ker vse povezave, zaradi večjega števila deležnikov v projektu, še niso stekle, koncept še ni realiziran, a se dogaja. Zgodba torb je pa postojnska, Postojnčani smo torbarji odkar je pastirčku Jakobu uspelo z zvijačo razgnati zmaja iz jame, ter domačinom iz zmajeve kože zašiti veliko torb, za vse pogumneže.

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Komu so torej namenjene?
Moje torbe so namenjene vsem, ki si upajo s kombinacijo tradicionalnih elementov in sodobnih oblik izstopati. In s takšnim unikatnim izdelkom krepijo svoj modni stil ter z njim navdušujejo še druge. Za širšo skupino ljudi oblikujem manj, ker se je pri temu treba veliko ukvarjati s promocijo izdelka ter prodajo, pa tudi izdelava vedno istih kosov je dolgočasna. Raje imam projekte, pri katerih je kupec oziroma naročnik že znan, saj v tem primeru lahko več časa posvetim razvoju koncepta in oblikovanju po meri naročnika.

Kako pa nastajajo vezeni vzorci na torbicah – luknjice so lasersko izrezane, kako pa je s šivanjem križcev, jih šivate po lastnih vzorcih ali so motivi povzeti po kakšnem tradicionalnem vzorcu?
Nekateri vzorci so čisto povzeti po predlogah ljudskih vezenin, le da so le-ti v približno desetkratni povečavi in v drugih barvnih kombinacijah. Nekatere vzorce prilagodim obliki torbe ali jih dodelam. Naredila pa sem tudi predloge za vezenine s postojnskimi motivi.

Torbe poguma so izvezene v tradicionalni tehniki vezenja s križci, a so premišljeno oblikovane za sodobnega uporabnika, enako ste se pred leti pod blagovno znamko Mamishiwa s kombinacijo tradicije in sodobnih potreb poigrali pri kolekciji japonskih kimonov za sodobne ženske. Ali pogosto za navdih posegate v zgodovino, mitologijo, stara izročila, ne le domača, pač pa tudi tuja?
Ja, zgodovina oblačenja, tradicionalne tehnike in izročilo so zame neizčrpen vir navdiha, v kombinaciji neznačilnih materialov, drugih oblik, na drugemu tipu izdelka pa ponovno, a čisto drugače zaživijo in s svežino ponovne uporabe pestrijo današnjo uniformiranost.

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

In koliko eksperimentiranja z ustvarjalnimi materiali in tehnikami je v vašem vsakdanu, ko razvijate nove izdelke?
Premalo! Bi si želela, da bi za to našla več časa. Omejujejo me materiali, ki so težje dostopni – recimo naravna tanka guma, iz katere bi lahko naredila torbico, pa pluta, ki ne poka, reciklirani materiali, pa čas seveda (smeh). Idej je pa polno!

Ustvarjalno aktivni ste predvsem lokalno, koliko pa je za vas zanimiva tujina?
V tujini je veliko dobrih oblikovalcev z dobrimi zgodbami, lokalno pa tudi potrebujemo take. Tujina me v smislu, da bi se nekam preselila, ne zanima, ker sem si tu ustvarila družino. Na daljavo pa – nikoli se ne ve, če bo le prišla priložnost.

Mateja Premrl zna tradicijo preslikati v sodobni čas

Nabor vaših kolekcij, ki ji predstavljate na spletni strani, je zares zanimiv in raznolik. Kaj zanimivega še pripravljate za prihodnje?
O prihodnjih projektih nerada govorim, ker se zgodi, da jih načrtujem, pa se potem nikoli ne realizirajo, ker kaj drugega skoči vmes. Najbolje, da me spremljate, pa boste na tekočem.

Fotografije: Boštjan Primc, Gregor Primc

Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 14. novembra 2017.

Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.

Metka Pravst, po izobrazbi komunikologinja, po poklicu novinarka in po duši ustvarjalka, ki vas vabi v svet brezmejne domišljije in navihane kreativnosti na www.metibeti.com in na Facebook stran MetiBeti unikati. Pišete ji lahko na elektronski naslov metibeti@gmail.com.

Comments are closed.