Keramika Ane Haberman, oblikovalke glinenih izdelkov pod imenom Tri lukne, je na slikah videti tako mamljivo, da bi jo človek kar prijel v roke in občutil njeno prvinskost. Izdelki nastajajo v tehniki ščipanja, okrašeni pa so z modrimi in zelenimi glazurami – v barvah, ki so ustvarjalki najbolj všeč.
Zakaj ste blagovni znamki, pod katero ustvarjate, nadeli ime Tri lukne?
Brat se je ponudil, da mi bo izdelal spletno stran, Petra Kokolj pa logotip, in prav na hitro sem morala izbrati ime, za katerim bi se skrila. Takrat sem ravno izdelovala gumbe, ker si vsake toliko rada kaj zašijem, in sem se pohecala, zakaj bi imel gumb ravno dve ali štiri luknje, če ima lahko tri … In v tistem trenutku sem ‘tri lukne’ uporabila še za ime mojih izdelkov. Tri luknje še vedno rada uporabljam pri gumbih, pa tudi na drugih keramičnih kosih jih ne manjka.
Kdaj ste sploh začeli ustvarjati keramiko in kaj je bil za to povod, vas je kdo navdušil?
Začelo se je pred osmimi leti, ko sem se zagledala v eno unikatno skodelico iz kamenine. Kupila sem jo in poleg pustila telefonsko številko, da me pokličejo, če bodo organizirali kakšen tečaj. Tako sem se udeležila kratkega tečaja in zgodba se je po tem samo še začela odvijati naprej …
Kje ustvarjate, imate svoj ustvarjalni studio?
Trenutno sem v prehodnem obdobju, ker smo se pred nedavnim preselili. Imam sicer prostor, v katerega bom preselila atelje, ampak še nisem utegnila. Do sedaj sem imela atelje zaprtega tipa, zdaj pa nameravam na vsake toliko časa odpreti vrata, čeprav je moj ustvarjalni prostor običajno videti precej ‘kaotično’ … To je pač tak ustvarjalni nered.
Rada kupujem skodelice tudi pri drugih keramikih.
Vaša keramika je drugačna, lahko bi jo opisali kot ‘zemeljska’ in zdi se, da v svojih oblikah ne išče popolnosti, ker je sama po sebi popolna – kako bi jo vi kot avtorica opisali v nekaj stavkih?
Hm, vsak kos je ročno izdelan, velika večina s tehniko ‘pinching’ oziroma s tehniko ščipanja, kar izdelku da bolj zemeljski ali pa naravni pridih za razliko od ‘popolnih’ oblik, če lahko o tem sploh govorimo …
Ali oblikujete izdelke samo na roke ali si kdaj pomagate z vretenom?
Zaenkrat izdelujem vse z rokami. Vrteti z vretenom sem se učila pri Ines Kovačič in takrat zelo uživala, ampak zaenkrat so mi prostoročne tehnike bližje in vreteno kar ne pride na vrsto. Sem pa mnenja, da je vsako znanje več kot dobrodošlo, da se čim manj omejuješ v možnostih oblikovanja tako, da z vretenom še nisem zaključila.
Katerih izdelkov ste izdelali največ?
Skodelic je bilo največ. Verjetno zato, ker jih tudi najraje uporabljam, pa tudi menjujem in kupujem pri drugih keramikih.
V izdelavi katerih izdelkov pa najbolj uživate?
Zelo rada se lotim kakšnih večjih skled, ker pri izdelavi sodeluje večji del telesa kot pri izdelavi skodelic, zato so mi v večji izziv.
Pri vaših izdelkih prevladujejo modre glazure – je za to kakšen poseben razlog?
Všeč so mi modre in zelene barve v kombinaciji z zemeljskimi, kamnitimi … Zato te glazure kar nekako vztrajajo, so mi pa vedno ljubši izdelki brez glazure, se mi zdi, da jih ta včasih malo ‘pokvari’.
Kakšnim potrošnikom je namenjena vaša keramika?
Mislim, da je primerna predvsem za posameznike, ki so jim blizu bolj organske oblike. Predstavljam si jih bolj kot sanjave dušice, ki uživajo v preprostosti trenutka, na primer ob skodelici čaja, ko skodelico brez naglice vrtijo med prsti … Je pa zadnje čase tudi kar nekaj povpraševanja s strani trgovin in restavracij iz različnih koncev sveta.
Pa izkoristite vse priložnosti?
Žal moram zaradi načina dela, pri katerem zaenkrat želim vztrajati, marsikatero ponudbo zavrniti, ker fizično ali časovno ne zmorem izdelati takšnih količin, pa tudi cenovno težko konkuriram hitrejšim načinom izdelave. So pa seveda izjeme in ravno zdaj izdelujem keramiko za japonsko restavracijo v Abu Dhabiju.
Vas je kdaj dejstvo, da ste iz Slovenj Gradca, oviralo pri razvoju blagovne znamke, ali je to morda prednost, da imate ustvarjalni mir?
Na Koroškem ostajam, ker mi je tukaj všeč in se tu dobro počutim, za sam razvoj v oblikovanju in prodaji pa bi bila kakšna druga lokacija bistveno boljša. Pogrešam več stika z ostalimi keramiki, večjo dostopnost do izobraževanj. Saj se družimo, izmenjujemo izkušnje in znanja, ampak razdalja vseeno naredi svoje.
Kje je mogoče vašo keramiko videti v živo?
Zaradi počasne narave dela je trenutno pravzaprav precej slabo zastopana na trgu. Smo v dogovoru z nekaj lokacijami doma in v tujini, ampak je še v fazi dogovarjanja. Največ se trenutno najde v tgovinici Pop-Up v Slovenj Gradcu, kjer si z več ustvarjalkami delimo prostor in skupaj ustvarjamo prav posebno zgodbo.
Je potem vaših kupcev več iz tujine, ali glavnino vendarle prodate v Sloveniji?
Lahko bi rekla, da mi globalizacija omogoča, da ustvarjam tako, kot si želim in pri tem vztrajam.
Bolj kot doma hodite po sejmih v tujino, kajne?
Ja, zanimajo me predvsem specifični keramični sejmi, kjer se srečujemo keramiki iz vsega sveta, se družimo in izmenjujemo izkušnje.
Kaj pa razstave?
Večinoma se udeležujem skupinskih mednarodnih razstav, za samostojne mi pa običajno zmanjkuje časa. Upam, da se ga najde več v prihodnje, ker idej mi ne manjka. Pri razstavah me zelo zanima sodelovanje z ustvarjalci, ki ustvarjajo z drugimi materiali. Trenutno z Vesno Štih kujeva ideje, kako povezati, preplesti zemeljskost keramike in eteričnost tkanine.
Kakšna je vaša vizija za prihodnost?
Izziv je delati s tehnikami, ki zahtevajo precej časa v času, ko je čas denar in zaradi počasne narave dela mi zmanjkuje časa za izobraževanje, tako da si za prihodnost želim predvsem najti pravo razmerje. Želim si pridobiti več znanja, več časa za raziskovanje, eksperimentiranje z materialom, glazurami pa tudi z različnimi tehnikami žganja.
Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 23. maja 2017.
Fotografije: Matevž Kostanjšek in osebni arhiv
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.
