Na Blejski dobravi pri Jesenicah se iz kovačije Bruna Kalčiča širi poseben vonj po železu in odzvanja poseben zvok – zvok nastajajočih umetnin. Čeprav železo velja za hladen in brezizrazen material, to ne velja za kovane izdelke, ki s pomočjo ognja, nakovala in kladiva, nastajajo izpod izurjenih rok. To so izdelki z dušo, ki so nastali na tradicionalen način in z namenom, da pogrejejo srce.
Kovač nima ‘nobel’ salona.
Bruno Kalčič se je za strojnega kovača izučil v Železarni na Jesenicah, a ga je že kot vajenca mučila umetniška žilica in je na skrivaj naredil kakšen svečnik ali lestenec. To sicer niso bili kakšni vrhunski izdelki, ampak tako se je začelo. Ko se je vrnil iz vojske, se je prijavil na oglas, v katerem so za delo v Nemčiji iskali kovača, a zaradi spleta političnih dogodkov (tik pred padcem berlinskega zidu) ni dobil vize. Kljub temu ni obupal in pred šestindvajsetimi leti v domači garaži začel razvijati svojo umetno kovaško obrt. A znanja je bilo premalo, domači mojstri pa so znanje ljubosumno skrivali. Po naključju in na veliko srečo je na Tirolskem spoznal kovaškega mojstra, ki ga je bil pripravljen vzeti v uk.
Sreča z učiteljem in učenci
Poldi je nadaljeval stopetdeset letno hišno tradicijo umetnega kovaštva, kjer se je znanje nadgrajevalo iz roda v rod. Poleg ogromno pridobljenega znanja, ga je mojster tudi zastrupil s pogledom in odnosom do tega poklica. Umetno kovaštvo je tradicionalen poklic, kjer ni prostora za novodobne stroje in naprave, glavno orodje je kladivo, v pomoč pa so še klešče, nakovalo in ognjišče. “Poleg sreče, da sem imel tako dobrega učitelja, sem imel srečo tudi z učenci. Vsi trije nekdanji učenci (vajenci) so danes moji sodelavci, dva sta pri meni vso svojo delavno dobo, in prepričan sem, da imam sanjsko ekipo,” je povedal Bruno, ki je ponosen na svoje fante.
Prisega na tradicionalne postopke
“Leta 1999 je očetova garaža postala premajhna, zato smo delavnico preselil v obrtno cono na Blejski Dobravi,” nam je zaupal Bruno, ki klub krizi še vedno prisega na tradicionalne postopke kovanja železa. Njegovo prizadevanje je bilo že večkrat poplačano, med drugim tudi s priznanim certifikatom Obrtne zbornice Slovenije Rokodelstvo art & craft Slovenija, saj so vseh deset izdelkov, ki jih je dal oceniti strokovni komisiji, poimenovali kot vrhunske primerke kovaštva. Da je svojemu, sicer dva tisoč let staremu poklicu, res predan, pričajo tudi domača priznanja in mednarodne nagrade iz tekmovanj, ki se jih je udeleževal v preteklih letih.
Ko roko zamenja stroj
Danes po sili razmer posel usmerja predvsem v tujino in s kančkom žalostnega prizvoka poudari, da v Sloveniji kvalitetno ročno delo ni cenjeno. “Ročnega dela se ne ceni, ker se na rokodelstvo spoznajo le redki. To s pridom izkoriščajo raznovrstni kvazi umetniki, ki s cenenimi ponaredki blatijo prave rokodelce. Nestrokovno izdelavo opravičujejo z ročnim delom, ampak, če roka ne presega stroja, potem tako ročno delo ni nič vredno. Za poznavalce je razlika vidna že na daleč. V Sloveniji se večinoma prodajajo industrijski izdelki, ki pa so le slabi ponaredki, cena pa ni prav dosti nižja od cen originalov.”Čeprav se dobro zaveda, da je vsaka stranka dragocena, svojega dela ne daje v nič in se ne pusti podcenjevati, navsezadnje se poslovno ujame ravno s strankami, ki so hvaležne in zadovoljne ter cenijo trud njegove ekipe. Navsezadnje je sam v kovaškem poklicu že trideset let in upa, da bo s poslovnimi potezami v tujini ostal kovač tudi v prihodnje.
Železo je sicer trden in hladen material, a v pravih rokah ga je mogoče predelati v vse mogoče oblike.
Umetnine iz kovačije Bruna Kalčiča si lahko ogledate na spletni strani Kovačija.
Prispevek je bil objavljen v e-reviji Ustvarjalne roke – jesen 2014.
