Klavdija Kurent je pionirka v ustvarjanju s polimernimi masami pri nas. Raziskuje jih že več kot desetletje, svoje znanje pa deli na delavnicah doma in po svetu. Ne glede na to, kje se s svojimi stvaritvami pojavi, ob pogledu nanje marsikdo ostane odprtih ust.
Po poklicu ste grafična oblikovalka, našli pa ste se v mečkanju polimerne mase, zakaj?
Od kar pomnim, sem ustvarjala, zato izbira Oblikovne šole niti ni bilo presenečenje. Po končani šoli nisem našla dela kot grafična oblikovalka, hkrati pa so v tistem obdobju ‘eksplodirali’ računalniki in računalniški programi za oblikovanje. Mene računalnik kot orodje za oblikovanje nikoli ni prepričal, takrat kot mlada mamica pa tudi nisem imela dovolj potrpljenja in volje za sledenje vsem programskim novostim, kar pa je bilo za poklic grafičnega oblikovalca nujno. Zaposlitev sem našla v poslovalnici kemične čistilnice in tam ostala skoraj petnajst let.
Pa ste ob tem kaj ustvarjali?
V tistem obdobju je ustvarjanje prišlo na vrsto pozno ponoči. Nekega dne sem na spletu zašla na stran Bottles of hope in takoj mi je bila ideja projekta zelo blizu, saj se je ravno takrat z rakom na dojkah bojevala moja soseda. Ob podpori ustvarjalk iz foruma Otok zakladov se je v letu 2006 svetovnemu projektu pridružila tudi Slovenija s Stekleničkami upanja. Kot glavni pobudnik in koordinator projekta v Sloveniji sem k preoblačenju recikliranih stekleničk zdravil s Fimo maso pristopila zelo zavzeto. Skoraj vsakodnevno sem ustvarjala s to maso in počasi odkrivala čare in pomanjkljivosti tega čudovitega ustvarjalnega materiala.
Se spominjate prvega rokovanja s to maso?
Zelo dobro se spomnim, kdaj sem Fimo maso prvič našla v trgovini. Leta 2003 sem delala v Mladinskem središču Vič in med policami trgovine sem iskala nov material, nekaj drugačnega in primernega za ustvarjalne delavnice z najstniki. Priznati moram, da me prvi stik z materialom niti ni prevzel, niti potem na delavnicah z mladostniki v materialu nisem videla velikih potencialov. S pomočjo spleta sem pričela odkrivati tehnike in možnosti, ki jih masa ponuja, vendar je Fimo masa takrat bila in ostala le eden od materialov, s katerimi ustvarjam.
Katera masa vas je torej prepričala?
Pomembna prelomnica za moje ustvarjanje s polimerom se je zgodila na začetku leta 2011, ko sem dobila povabilo k sodelovanju evropskega uvoznika za Kato maso. Z njihovo pomočjo sem to maso dodobra spoznala. Ko se je v Sloveniji opogumila tudi prva trgovina, ki je pričela uvažati Kato maso, sem ustvarjanje z večino drugih materialov opustila in še bolj intenzivno pričela raziskovati možnosti, ki jih Kato masa dopušča.
Koliko let zdaj že predajate svoje znanje na delavnicah?
Z ustvarjalnimi delavnicami za otroke sem v osnovni šoli mojih otrok pričela leta 2000, kasneje sem vodila mladinske delavnice v Mladinskem središču Vič in nabrala izkušnje tudi z odraslimi v dnevno varstvenem centru Papilot. Vse od začetka projekta Stekleničk upanja, sem izvedla veliko brezplačnih delavnic, pričela sem tudi s Prčkalnicami oz. delavnicami za ustvarjalke ob domači kuhinjski mizi, kjer smo med drugim ustvarjale tudi s Fimo maso, tako da sem imela izkušenj pri poučevanju ogromno. Svojo prvo resno polimer delavnico pa sem imela marca 2010.
Do danes sem naredila že preko 2500 stekleničk in še dandanes je izdelovanje stekleničk moj ventil, kadar imam ustvarjalne krize.
Ste tudi raziskovalka polimernih mas, kako poteka eksperimentiranje s temi masami?
Sem še iz časov, ko si moral za uresničitev ustvarjalne ideje pobrskati po izkušnjah in v svoji glavi najti pravo rešitev in možnost izvedbe. Sem samouk že od malih nog, zato je zame najlažji in najbolj naraven proces, da na osnovi preizkušanja osvojim veščino dela z materialom. Nekaj idej je nastalo slučajno, nekaj jih je pristalo v moji skicirki in še čakajo na vrsto, večina mojih tehnik pa je sprva le preblisk, ki čez čas postane vizualizirana ideja, sledi ji faza ‘uničevanja’ materiala, ko s preizkušanjem skušam idejo udejanjiti.
Kateri ustvarjalni materiali vas še privlačijo?
Ko sem začela ustvarjati, sem s svojimi otroki veliko delala z Das maso, kasneje z gips povoji, rada sem ustvarjala v servietni tehniki, izdelovala sem čestitke, veliko sem kvačkala in pletla. Tudi obdobje vezenja in makrameja sem imela. Nekako sem rada sledila novostim na vseh področjih in verjetno mi je širok spekter znanja pomagal, da sem bolj razumela postopke in videla možnosti združevanja materialov in tehnik v unikatne izdelke. V zadnjem obdobju me vedno bolj privlačijo čopiči in barve … Morda bom nekoč bolj intenzivno zaplavala tudi v slikarske vode.
Ali se tudi ustvarjalno izobražujete?
Ker sama poučujem, se zavedam, kakšen izziv je imeti v skupini nevodljivo in zahtevno učenko, zato se iz obzirnosti ne udeležujem delavnic slovenskih polimer ustvarjalcev. Večino delavnic tujih umetnikov sem obiskala, ko sem tudi sama učila na istem dogodku, posebej sem šla le na dva ECC-ja (ECC je kratica za Euro Clay Carnival, op. a.) pa še to bolj v znak podpore meni dragim umetnikom.
V fazi raziskovanja porabim ogromno materiala, vendar mi vsak ‘ponečedek’ da novo izkušnjo, novo osnovo in mi olajša naslednje raziskovanje.
Kot učiteljico vas vabijo po svetu, kje vse ste že vodili delavnice?
Poučevala sem že v kar nekaj državah po Evropi, tako da je skrajni čas, da razširim svoje lovke proti Avstraliji, Aziji in Ameriki. O delavnicah v Sloveniji pa redno obveščam na Facebook strani Klavdija’s corner.
Vaša blagovna znamka Klavdija’s corner kar kliče po vprašanju: Kakšen je vaš ustvarjalni kotiček?
Moj ustvarjalni prostor, že dolgo ni več kotiček. Sem ena tistih ustvarjalk, ki mora imeti vse na dosegu rok, zato imam skoraj ves material in dodatke v bližini delovne površine. Kljub večkratnim poskusom, da si ustvarim poseben prostor v hiši, sem se v vseh letih ustvarjanja sprijaznila z dejstvom, da na kuhinjski mizi pač najlažje ustvarjam in sem posledično jedilnico spremenila v ustvarjalni prostor.
Kateri je za vas največji dosežek do zdaj?
Definicija dosežka je zame spremenljivka, saj je odvisna od več dejavnikov. Na slabo obiskanem sejmu je zame velik dosežek, da se pri moji stojnici vsaj tistih nekaj obiskovalcev ustavi in iskreno pohvali moje delo. Tudi ko ob odprtju domače ali tuje revije zagledam objavo svojega postopka, je zame poseben dosežek. Poseben dosežek je tudi, ko je med vsemi ustvarjalci uvoznik kontaktiral ravno mene. Svojevrsten dosežek je imeti delavnico za združenje IPCA (International Polymer Clay Association) na prvi Eurosynergy konferenci. Trenutno pa je zame največji dosežek, da se na moje delavnice vračajo iste ustvarjalke in da mi je dana možnost opazovati njihov neverjetni ustvarjalni razvoj.
Fotografije: osebni arhiv
Članek je bil objavljen v reviji Jana, 20. septembra 2016.
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.
