Anka Malej je po izobrazbi diplomirana pravnica, pa vendar je njeno srce predano umetniškemu ustvarjanju. Doma ima ustvarjalni prostor, ki se vedno bolj širi, kot njene ideje za izdelavo neponovljivih kosov nakita iz kovin.
Kako to, da se niste odločili za kakšen bolj umetnostno naravnan študij?
Na izbiro mojega študija so vplivale gore prebranih kriminalk in številne romantične predstave o sicer zelo lepem pravniškem poklicu. Kot ambiciozni, karierno usmerjeni mladi dami mi je bil študij prava pisan na kožo. V študijskih letih pa sem dvakrat postala mamica in to je bil čas, ko so se moje prioritete korenito spremenile, takrat sem začela globlje razmišljati o tem, kaj v življenju je zame resničnega pomena. Čas ob majhnih otrocih neusmiljeno beži in nenadoma sem se zavedla, da ga nimam na voljo na pretek in da je zelo pomembno, da se osredotočim na tisto, kar mi prinaša resnično srečo, tisto, ki žari od znotraj.
In v čem ste našli zadovoljstvo?
Neizmerno zadovoljstvo sem odkrila v tem, da nekaj ustvarim z lastnimi rokami, da prelijem barve, da odtisnem zanimiv predmet, da zapišem kaj posebnega. Desetletje počasnega razvoja in odkrivanja sebe na ta način je pustilo na meni močno sled; to je težak, a hkrati zadovoljstva poln proces, ki se nikoli ne konča. Domišljija je bila moja močna plat od otroških let naprej in to imam za blagoslov. Študij, pa naj bo kakršenkoli, je pomemben predvsem zato, da nas nauči, da se samoizobražujemo, da študiramo samoiniciativno naprej na področjih, ki so nam blizu.
Prvi izdelki so nastajali iz starinskih materialov.
Kaj vas je pritegnilo k izdelovanju nakita iz kovin v kombinaciji s kamni?
Pred leti sem začela strastno zbirati starinske perlice, kot so jih izdelovali v bivši Vzhodni Nemčiji, na Češkoslovaškem in v Rusiji. Kot človeka, ki ga zelo zanimajo fini detajli, me je fascinirala njihova izdelava – predvsem nepravilnosti v njihovem videzu –, pa tudi posebne barve, domiselne oblike in vse, za kar smo prikrajšani, ko dandanes pogledamo perlice serijske proizvodnje. Sled človeškega dotika na izdelku. Wabi-sabi pravijo Japonci lepoti nepopolnega. Vse starinsko ima za seboj zgodbe, ki si jih sama živo vrtim pred očmi. Iz starinskih materialov so začeli nastajati moji prvi, amaterski izdelki, ki pa so bili ljudem všeč in to me je vleklo naprej, k učenju novega, pa tekom let tudi k zlatarskemu delu, ki mi je omogočilo, da sem izdelke od skice naprej v celoti začela oblikovati sama.
Ideja za vsak izdelek po meri mora dozoreti.
Kateri materiali so vam najljubši za obdelavo?
Sem zelo nemiren človek in monotono delo mi ni blizu, tudi zato pri delu rada uporabljam raznolike materiale. Vsak mi je po svoje pri srcu in težko bi izpostavila enega samega. Občutek, ko se s kladivom dotaknem srebra ali bakra, je povsem različen. Včasih se počutim bolj ”bakreno”, drugič bolj ”srebrno”. Ustavim se in poslušam občutke. Predvsem imam rada pestrost pri delu, nove izzive in raznoliki materiali so del tega. Kadar imam denimo pred seboj precej planiranega dela s srebrom, rada vmes naredim kak bakren izdelek, da se oči spočijejo na prijetni čokoladni toplini te kovine.
Ste pred tem ustvarjali tudi s kakšnimi drugimi materiali?
Zanima me več ustvarjalnih področij in vsakega sem se lotila na akademski način, z veliko branja, nato pa s praktičnimi poskusi. Zelo rada slikam in delam z nekaterimi tehnikami umetniške grafike. Fascinira me abstraktna umetnost. Nekaj tega sem vkomponirala tudi v svoj nakit in nasploh mi je v umetnosti všeč povezovanje znanja z več področij. Tako umetnik razvija svoj razpoznavni slog in neponovljivost, unikatnost, kar pa je proces, ki pravzaprav traja celo življenje. Moje ustvarjanje je ves čas nagnjeno k iskanju notranje harmonije, prave energije ob pogledu na izdelek, krhkega ravnotežja v kompoziciji, barvi, vzorcu, teksturi. Ko mi uspe začutiti kanček popolnosti, ko ustvarjam z rokami, sem srečna in moje baterije so polne. Ustvarjanje je tako zame tudi svojevrstna meditacija.
Nakit ustvarja po klasičnih zlatarskih tehnikah.
Ste se izdelave unikatnega nakita učili pri kakšnem mojstru ali ste samouk in ste izkušnje nabirali na osnovi lastnih napak?
Izdelovanja nakita sem se lotila kot samouk – ravno proces eksperimentiranja v miru in tišini je namreč tisti, ki me posrka vase. Zadoščenje lastni radovednosti, potapljanje v podrobnosti. V tem se najdem, pa naj gre za katerokoli področje. Pravi pravcati volk samotar sem in na ta način odlično funkcioniram. Zelo rada pa si izmenjam izkušnje tudi z drugimi ustvarjalci in tako se je spletlo kar nekaj prijateljstev.
Kakšne pa so sploh tehnike obdelave, ki se jih poslužujete pri oblikovanju unikatnega nakita?
Trenutno delam največ s klasičnimi zlatarskimi tehnikami, ves čas pa iščem načine in postopke, ki mi omogočajo še več ustvarjalne svobode.
Vsak kos nakita govori svojevrstno zgodbo.
Od kod jemljete navdih za tako raznolik nakit – v ljudeh, v lastnem domišljijskem svetu, v naravi ali kje drugje?
Moja domišljija dela s polno paro, veliko berem in v mislih rada kujem zanimive zgodbe. Rada opazujem okolico na malce drugačen način, skušam pogledati pod površje. Veliko zamisli se rodi v gozdu. Rada imam, da tudi vsak kos mojega nakita pove svojevrstno zgodbo ali nas vse spomni na čudovit, droben in pogosto spregledan košček narave.
Katerih kosov nakita v povprečju izdelate največ?
Predvsem rada izdelujem prstane po meri in uhane. V poseben izziv in čast so mi unikatni poročni prstani.
Poudarjate, da izdelujete unikatno izdelan nakit za sladokusce!
S temi besedami želim povedati, da rada izdelam poseben kos nakita, posvečen posamezniku. Rada si vzamem čas za stranko, všeč mi je, da izdelek soustvariva s skupnimi idejami. Brez hitenja, ravno nasprotno, rada imam, da ideja za izdelek po meri dozori. Iz takšnega načina dela so se rodili nekateri res nenavadni kosi nakita. Po drugi strani pa sem vsakič posebej vesela tudi tistih, ki mi zaupajo v celoti projekt od zamisli do končne izdelave. V vsakem primeru pa moje delo nosi jasno sporočilo: ustavi se za trenutek, skrbno izberi trajen izdelek, naj ti to nekaj pomeni. Skregano z današnjo tržno logiko masovne potrošnje, vem, vendar sem na to ponosna.
Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 21. januarja 2017.
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.