Risanje ilustracij na roke je njegova konkurenčna prednost

Risanje ilustracij na roke je njegova konkurenčna prednost

Mitja Bokun je zadnjih pet let z vsakim dnem bolj iskan ilustrator. Čeprav je že kot otrok kazal zanimanje za risanje, je obiskoval strojno šolo, študiral pa informatiko. Delovne izkušnje, ki jih je nabiral po študiju, mu pridejo prav še danes, ko kot samostojen podjetnik prodaja svoje ime kot blagovno znamko na ameriškem in azijskem trgu, pohvali pa se lahko tudi z zanimivimi projekti v Sloveniji.

Mitja je med študijem informatike delal v Iskri Mehanizmi, kjer je kot direktor logistike obdržal službo tudi po končanem študiju, nato se je zaposlil v podjetju Oria Computers, sledili so izzivi v službah za podjetji S&T in ADD. V slednjem se je začelo njegovo dvojno življenje, saj se je leta 2011 prvič s svojim risanjem predstavil na ljubljanskem tednu mode. Ko je pred tremi leti dobil priložnost pokazati svoj talent v tujini, je odšel risat na londonski teden mode, a je ob povratku ostal brez službe. To je bil zanj odločilen trenutek, ko si je rekel: “Če ne bom poskusil zdaj, ne bom nikoli.” Opogumil se je in stopil v svet ilustratorjev.

Vam je bilo skozi obdobje izobraževanja težko ostati zvest sebi in svojim umetniškim potencialom?
Da, je bilo, ampak ker sem živel v okolišu, kjer se je z risanjem težko preživljati, sem izbral strojno šolo in študij informatike.

Kako ste zašli na pot modne ilustracije?
Modna ilustracija mi je bila vedno zanimiva, zato sem si vedno želel sodelovati na kakšnem modnem tednu. Ker je bil teden mode v Ljubljani, me je zamikalo, a nisem vedel, kako postati del tega dogajanja? Na srečo sem spoznal Katjo in Domna iz Agencije AVI, saj sta me ona dva povabila k sodelovanju. Ljudje so bili navdušeni, moje delo je videla Sanja Grcić, opazil me je tudi Matjaž Tančič …

Vaša prepoznavnost se je po nastopu na ljubljanskem tednu mode pred petimi leti začela naglo širiti, s Sanjo Grcić pa ste prvič odšli v New York, kajne?
Sanji sem pomagal pri pripravi ‘look booka’, potem mi je rekla, da je pravi trg zame New York in da naj jo obiščem, ko bo tam. Dobil sem priložnost, pa sem šel za deset dni tja.

Bi lahko rekli, da vam je ravno odhod v New York ponudil možnost za začetek zgodbe o uspehu?
Še preden sem šel v New York, sem tam že imel svojo agentko, ki mi jo je uredila kolegica, ki sem jo spoznal preko Facebooka. Če ne bi šel takrat s Sanjo, bi šel kdaj drugič, saj me je vleklo v tujino! Ne nujno v New York, lahko tudi v London ali kamorkoli drugam.

Imate veliko tujih naročnikov?
Zanimivo je, da imam letos veliko slovenskih naročnikov, ampak gre za projekte, ki se delajo enkrat na deset let. Je pa področje mojega dela zelo globalno. Jaz ustvarjam projekte, ki so primerni za tujino. Pri nas ni tako razvite modne industrije, tudi medijsko gledano ni veliko revij, ki bi naročale moje ilustracije, tudi dogajanja ni toliko, da bi bilo moje delo iskano in bi se lahko preživljal izključno od projektov slovenskih naročnikov.

V New Yorku ste spoznali Whitney Mercurio, s katero ustvarjate, urednikujete in financirate revijo Reserved Magazine. Ste s pomočjo revije razširili krog poznanstev in s tem tudi priložnosti za delo v tujini?
Bryan Adams mi je, ko je bil v Ljubljani, rekel, da ima svojo revijo Zoo Magazine, ki je kot njegovo ‘igrišče’ za objavljanje njegovih fotografij. Jaz pa revije nimam za samopromocijo, meni je pomembno, da v reviji pokažemo vsebine, ki so nam všeč, na drugačen način. Marsikatera poznanstva imam, ki jih nisem pridobil preko revije. Je pa res, da so se preko sodelovanja pri reviji rodila tudi nova poznanstva in lepa sodelovanja, kot na primer s Heleno Christensen. Skušam ne mešati projektov, ki se tičejo revije, in risanja, zato imam najetega agenta.

Vam delo priskrbi agent ali si ga morate iskati sami?
Ko sem imel prvega agenta, sem mislil, da bom takoj začel delati na polno, ampak po enem letu ni bilo nič. Ko sem ga zamenjal, sem dobil nekaj dela, a ne veliko, tako da sem si moral delo iskati kar sam. Ta posel se je v zadnjih letih zelo spremenil in agencije počasi zgubljajo na pomembnosti in vse več umetnikov jih zapušča.

Ali vas naročniki poiščejo sami?
Da, iščejo pa tiste ilustratorje, ki so ljudem poznani.

Za koga bi lahko rekli, da je vaš najboljši naročnik?
Zame sta pomembni dve vrsti naročnikov. Velika podjetja z večjimi projekti, s katerimi dolgoročno sodelujemo, ti so pomembni zaradi stalnega dohodka. So mi pa pomembni tudi slavni naročniki – slavne osebe, ki naročijo portret ali ilustracije za svoje kampanje, z njimi raste tudi moja prepoznavnost.

Vaše modne ilustracije so drugačne, izstopajo!
Moje ilustracije so neka mešanica risbe, fotografije in realizma, ne pa toliko abstrakcije. Modni ilustratorji rišejo zelo abstraktno, to pa ljudem ni blizu, ampak jim vseeno sledijo in jih cenijo, ker so znani. To pa meni osebno ni všeč. Jaz sem za konkretne zadeve.

Risanje ilustracij na roke je njegova konkurenčna prednost

Lotevate se tudi konkretnih projektov na številnih področjih, poleg modne ilustracije in risanja portretov delate tudi komercialne in kozmetične ilustracije, sodelujete s tetovažnim studiem in številnimi revijami, odmevno je tudi vaše sodelovanje s podjetjem Akrapovič, saj ste ilustracijo ponesli v avtomobilsko industrijo … Katera veja vašega umetniškega dela je vam osebno najbližje in vas najbolj izpopolnjuje kot umetnika?
Projekt z Akrapovičem mi je bil odličen, ker je drugačen. Zdi se mi super, da so šli v tak projekt zato, ker izdelujejo dele, ki so zelo tehnološki. Meni je bilo v izziv ta tehnološki del prikazati umetniško.

Ste rabili veliko časa, da ste razvili osnovno idejo?
Niti ne. Ta projekt se je začel tako, da sva se s Slavojko Akrapovič dobila na pijači, vprašala me je, kaj bi …

Ste morali idejo stresti iz rokava?
Seveda, tako se to dela! Takoj smo se dobili z direktorji, postavili so si cilj, da bodo naredili koledar za 25-letnico in ko so to dorekli, so pogledali mene. No, Mitja, kako bo to videti? In tako sem moral takoj nekaj stresti iz rokava. Je pa sreča, da so dovzetni za inovativne ideje.

Kako sta pri vas povezani hitrost in umetniško izražanje, znate biti pri ustvarjanju hitri ali si raje vzamete čas? Navsezadnje, čas je denar …
Čas je denar, če ti ga kdo plača! Razlika med mano in drugimi ilustratorji in umetniki je ta, da imam zelo kratko obdobje od ideje do tega, da tudi nekaj naredim. Jaz ne potrebujem nekaj mesecev za iskanje navdiha. Ker izhajam iz IT-ja in projektnega vodenja, lahko tudi točno ocenim, koliko časa bo določen projekt potreboval za izvedbo, naročniku postavim roke, do kdaj potrebujem material, da bom lahko pravočasno začel delati in da bo projekt potekal nemoteno. Če imam naročila, se držim pravila, da jih čim prej zaključim, saj tako tudi prej dobim plačilo. Mi je pa zelo pomembno, da nimam več večjih projektov naenkrat.

Še nedavno ste hodili v redno službo, zdaj delate doma, ste samodisciplinirani pri delu?
To mi ne dela težav. Vstajam zgodaj, tudi ob četrti uri zjutraj, če imam kaj nujno za naredit. Dela se lotim še preden gresta hčerki v šolo, potem grem na sprehod s psom, pa spet malo delam, pa še kaj pospravim …

Ali tudi med pospravljanjem razmišljate o delu?
Mojega dela se ne da odklopiti. Risanje je moje življenje. Če ne razmišljam o točno določenem projektu, pa razmišljam, kaj bi lahko še narisal.

Je kakšen razlog, da delate na tako različnih projektih?
Razlog je samo finančen. Živim v Sloveniji – to pove vse. Če si specializiran za določeno področje, je seveda super, ampak jaz si tega ne morem privoščiti, zato delam na različnih projektih in določeni prinesejo tudi nove in zanimive izzive.

Pa kdaj kakšen projekt tudi zavrnete?
Do zdaj sem zavrnil dva. Razlog za to pa, da naročnik ni vedel, kaj točno hoče. Ko so mi rekli, naj pogledam, kaj dela konkurenca in naredim podobno, smo zaključili, ker kopiranja ne podpiram.

Kakšen je potek vašega ustvarjanja – od grobih skic k podrobnostim, obratno ali kako drugače?
Na začetku grobo zarišem glavne poteze, označim sence, potem pa rišem iz detajla. Ko začnem risati, točno vem, kaj bo nastalo. Moje delo je zelo kontrolirano.

Na leto sproduciram približno petsto slik.

Kako pa ustvarjate, vedno ročno ali tudi digitalno?
Začel sem s tuši, zdaj tudi s svinčniki, ki jih kombiniram s tušem. Moje ilustracije so tudi digitalno obdelane, sploh če jih je treba združiti s kakšnim izrezom fotografije ali pomešati še z digitalno ilustracijo.

Trend se pomika k digitalni ilustraciji, boste vi ostali pri klasičnemu risanju na roke?
Ja, ostal bom pri klasiki – ‘handmade craftwork’ je moja konkurenčna prednost. Digitalna ilustracija me niti ne privlači in ljudje vedno bolj cenijo ročna dela. Jaz sem se v zadnjih šestih letih že izuril in rišem po enakem sistemu kot bi v digitalni ilustraciji, saj rišem v plasteh. Vsako stvar narišem posebej, jo skeniram in potem digitalno združim v celoto po željah naročnika. Če ne bi delal na tak način, verjetno ne bi nikoli končal projektov.

S tušem ste ustvarjali tudi za vaše ilustracije značilne packe – je v teh packah kakšen skrit pomen?
Te packe so nastale namenoma, to je bil nek trenutek umetniškega izraza. Moj stil je realistično natančen, pri modni ilustraciji je prelivanje barv z akvarelnimi barvami zelo popularno. Tudi jaz sem včasih prelil okolico ilustracije z barvo, da sem zapolnil prostor in na nek način podprl svojo lenobo (smeh). So pa te packe postale moj zaščitni znak.

Risati ste začeli zelo zgodaj, s kakšnimi motivi ste začeli?
Kot mulci smo najprej risali stripe na rjave vrečke iz trgovin, v katerih si kupil sadje. Starejši brat je risal bolje kot jaz in to je bila zame motivacija, saj sem hotel biti boljši. Pri dvanajstih letih sem začel slikati še na platna in kakšno slikarijo tudi prodal.

Že tako mladi ste bili podjetni!
Seveda! Risal sem, da je šlo moje delo okrog. Vse mogoče sem počel v tistih časih. S prijateljem sva ustvarjala na les – on je rezal debla, jaz sem nanje risal, on pa je narisano vžgal v les. Kasneje sem ob potresu v Bovcu naredil scenografijo za koncert na Bledu, na Prešernov praznik sem za občinsko proslavo narisal Prešerna, bil sem tudi tiskar, leto in pol sem delal v knjigoveznici v Radovljici …

Vam vsa ta znanja danes pridejo prav?
Mi pridejo prav, ampak takrat ni bilo računalnikov in tehnologije, ki je na voljo danes, vse se je spremenilo. Danes moraš znati narisati in hkrati material digitalno obdelati, oblikovati, pa ne samo to, tudi kakšen projekt speljati od začetka do konca.

Risati se tudi niste učili v posebni šoli?
Tašča mi je kupila tečaj risanja pri pokojnem Izidorju Jalovcu. Sem šel tja, da bi se kaj naučil, ampak sem še drugim pomagal in jim kaj pokazal.

Razmišljate v smeri, da bi sami predajali znanje naprej?
To je zdaj moj namen. Na povabilo Mirka Ilića sem šel prvič predavat v New York na School of Visual Arts. Lani pa sem v Milanu spoznal direktorja za izobraževanje skupine Istituto Marangoni, na njegovo povabilo sem imel ‘workshop’ v Milanu, za letošnje leto pa sem se dogovoril, da bom učil v tretjem semestru v šoli, ki so jo na novo odprli v Firencah. Tako bom marca, aprila in maja dva dni na teden tam v vlogi predavatelja.

Da ima svinčnike vedno pri roki, si vsaj enega zatakne za ušesa, se pa občasno kakšen znajde tudi v ustih.

Povabljeni ste bili v tujino, vas je kdaj kdo povabil tudi v katero od slovenskih izobraževalnih institucij?
Že večkrat sem predaval na Fakulteti za dizajn, se pa pogovarjamo, da bi sodeloval z njimi kot gostujoči učitelj.

Katere projekte še pripravljate do konca letošnjega leta?
S podjetjem Akrapovič se pripravljamo na sejem v Milanu, ki bo v novembru. Pripravljamo tudi razstavo ob 25-letnici Akrapoviča v galeriji v Milanu, kjer bodo razstavljene slike iz koledarja, delamo pa še drugo revijo za Akrapoviča. Prijavil sem se tudi na razpis v Novem mestu za table mestne občine, bomo videli, kaj bo iz tega. Tudi v tujini sem začel s promocijo. Zdaj imam brand managerja v New Yorku, ki naj bi poskrbel za mojo prepoznavnost v svetu, je pa vpliven tudi na azijskem trgu. Lahko celo rečem, da imam večji odziv iz azijskega trga kot ameriškega. Delal sem dva projekta za Shiseido, dobri odzivi so bili tudi na projekt z Akrapovičem iz strani Yamahe in Kawasakija.

Vas mika selitev v tujino?
Ostajam odprt za vse možnosti. Če bi dobil priložnost za projekt vreden 150 tisoč dolarjev na leto, bi razmislil. Ampak, če bom predaval v Italiji, bom eno leto še zagotovo tukaj (smeh). Sem svoboden umetnik in svet je majhen – do New Yorka je samo sedem ur in pol. Za kakšen projekt se pač odpraviš tja, drugače je pa vseeno, kje delam – še najraje doma.

Risanje ilustracij na roke je njegova konkurenčna prednost

V zasebnem življenju ste oče dvema dekletoma, ste zaradi projektov pogosto odsotni od doma?
Najdlje sem bil odsoten lani, ko smo imeli predstavitev revije v New Yorku, ampak to je bilo samo deset dni. Več ali manj pa delam od doma in mi ni treba hoditi nikamor. Ustvarjam v pisarni ali na mizi v jedilnici, jaz ne potrebujem ateljeja – za delo potrebujem samo kvadratni meter podlage, luč, skener in računalnik.

Na kateri svoj dosežek ste ponosni?
Shiseido na Kitajskem je bil za moje pojme odličen projekt, tudi z Akrapovičem mi je super delati, pa animirana modna revija v City Parku mi je bila tudi všeč, ker je bila drugačna … Ravno zadnjič sem na fakulteti razlagal, da taki projekti niso tako težko izvedljivi, kot se zdi, tudi finančno ne.

Le inovativno je treba razmišljati …
To me moti v Sloveniji. Vsi bi radi delali vrhunske projekte, ko pa je treba nekaj narediti, se povlečejo nazaj in ostanejo pri idejah.

Pa spremljate trende?
Ne, jaz jih delam! Mene ne zanima, kaj delajo drugi, jaz raje delam po svoje!

Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 20. septembra 2016.

Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.

Avtorica prispevka Metka Pravst, kreativna in idejna vodja Ustvarjalnih rok, je po izobrazbi komunikologinja, po poklicu novinarka in po duši ustvarjalka blagovne znamke www.metibeti.com. Spremljate jo lahko na Instagramu, na Facebook strani MetiBeti, na Twitterju ali sledite njenim navdihom na Pinterestu. Pišete ji lahko na elektronski naslov metibeti@gmail.com.