Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domače

Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domače

Domači pujski, cvetoči travniki in praznična potica so motivi, ki krasijo zadnjo kolekcijo tekstilnih dodatkov za dom blagovne znamke Jagababa, katere gonilna sila je Saša Drobnič Škrjanec.

Jagababa je lik iz pravljice, ta izhaja iz slovanske mitologije; ima ime vaše blagovne znamke kakšno povezavo z njo?
Svojo blagovno znamko sem prvič poimenovala že v letu 2003. Iskala sem nekaj našega, prepoznavnega, na prvi pogled malo navihanega in čarobnega. Jagababa je bila tisto pravo – ženski podobno pravljično bitje s čarobnimi močmi. Jagababa je sedaj blagovna znamka, ki s svojimi izdelki ljudi očara in začara.

Po poklicu ste gostinka, pristali pa ste v ustvarjalnih vodah. Kako se je pravzaprav začela vaša ustvarjalna zgodba – že v otroštvu ali kasneje, nekje vmes?
Po osnovni profesiji sem res gostinka in kar nekaj let sem preživela v tem poklicu. Ustvarjalnost je bila v tem poklicu nujna. Ker pa je mi je ta poklic prinesel tudi nekaj grenkega, sem se odločila, da si vzamem premor in sem šla v ‘službo’. Kot diplomirani organizator turizma sem nato kar nekaj časa službovala v turističnih vodah. In takrat sem ugotovila, da je ustvarjalnost v meni, ki ne more spati, ampak ustvarjati. Če pa se dobro spomnim, sem že kot otrok veliko ustvarjala. Sama sem izdelovala obleke za punčke, iz kartonastih škatel sem naredila celo stanovanje za igrače. In ja, menim, da se s tem rodiš, potem pa je na tebi, ali to neguješ ali pa potisneš v kot.

Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domače

Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domače

Je res, da vas je šivati naučil mož Mitja?
Res je. Mitjo pa je naučila šivati njegova babica. Potem sva si pri moji poročni priči sposodila šivalni stroj, ki se ga je poganjalo na noge in tako se je zgodba začela.

Jagababo vodita skupaj, kako si razdelita naloge in delo, ki ga je treba opraviti?
V bistvu je Jagababa družinsko podjetje. Res je, da z Mitjem razmisliva o vzorcih, ki se bodo tiskali. Skupaj vihariva zgodbe iz našega prostora in kulture. Mož potem poskrbi za grafično plat, jaz pa v svoji delavnici tiskam in šivam. Nato je treba izdelek še lično zložiti in zapakirati, za kar včasih poskrbita že otroka. Za dostavo izdelkov pa včasih poprosim tudi babico. Tako, da je v celoten proces res vpeta vsa družina.

Pod blagovno znamko Jagababa ustvarjate uporabne tekstilne izdelke za dom in kuhinjo, ki se jih držijo zanimivi in zelo razgibani potiskani motivi – od kod vam ideje zanje?
Izvor zgodbe je vedno lokalen – vse tisto, kar mi v vsakdanjem bivanju razburka domišljijo. Spomin na kmečko dvorišče s kokošmi, ali pa babičina pikasta ruta, ribniki in potoki polnih rib. Stari cvetoči sadovnjaki, polni čebel in čmrljev. Gozd in pravljice o čudežni praproti … Veliko je povezav z okoljem, v katerem živimo in z zgodbami, ki smo jih slišali od naših dedkov in babic.

In kaj je tisto, kar motiv pripelje tako daleč, da dobi zeleno luč za tisk?
Motiv mora imeti samosvojo lokalno zgodbo. Zgodbo, ki nam prebudi določene občutke ali spomine. Hkrati pa je motiv lahko povsem globalen. Seveda mora biti tudi grafično dovršen, da zadovolji vse tehnološke zahteve sitotiska.

Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domače

Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domače

Začeli ste z ustvarjanjem modnih dodatkov, nadaljevali s hišnim tekstilom, vaš zadnji ustvarjalni projekt je kuharska knjiga Jedi iz sklede. Kaj je bil povod, da ste napisali knjigo?
Povod za knjigo je bila kar Barbara Remec, novinarka Kmečkega glasu. Pred časom je z mano naredila intervju o Jagababi in bila navdušena nad našim stilom življenja. Kako dajemo poudarek naši tradiciji, da smo ponosni nanjo in da jo negujemo. Poleg tega enkrat mesečno objavljam recepte v prilogi Nedela, O.K. in to je bilo to, da me je povabila k sodelovanju.

Saša Drobnič Škrjanec je ena in edina Jagababa in živi po domačeKaj zanimivega pa pripravljate za letošnje leto?
Smer so bila praznovanja in kaj je tisto, ki ne sme manjkati na praznični mizi. To je seveda naša kraljica sladic, potica. Gospa potica! Obvezna je tako za božič, veliko noč, kot tudi ob drugih pomembnih družinskih praznikih. Večni strah in trepet gospodinj ali jim bo testo lepo vzhajalo in ali bo lepo zavita in prav pečena. Praznik tudi ne bil pravi, če se na mizi ne bi bohotila sočna šunka ali pečenka. Zato je na izdelke prikorakal navaden pujs in krškopoljski pujs, edina ohranjena avtohtona slovenska pasma. Oba motiva imata v Sloveniji zelo velik pomen in sta tesno povezana s praznovanji. Grafični vzorci pa se naslanjajo na našo arhitekturno, kulturno-etnološko in stavbarsko dediščino. Lahko je na primer prepoznati ‘moro’ cvetni motiv, ki ga ustvarijo prepleteni krogi in je pogost dekorativni element fasad, zračniških odprtin, ali je vklesan v portale ter krasi uporabne predmete oziroma pohištvo.

Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 16. januarja 2018.

Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.

Avtorica prispevka Metka Pravst, kreativna in idejna vodja Ustvarjalnih rok, je po izobrazbi komunikologinja, po poklicu novinarka in po duši ustvarjalka blagovne znamke www.metibeti.com. Spremljate jo lahko na Instagramu, na Facebook strani MetiBeti, na Twitterju ali sledite njenim navdihom na Pinterestu. Pišete ji lahko na elektronski naslov metibeti@gmail.com.

Comments are closed.