Ekonomistka Janja Štrumbelj, ki je od nekdaj rada pekla v domači kuhinji, se je v želji, da bi tradicionalno slovensko potico lahko okusil vsak turist, domislila majhnih ‘(le)potičk’ in z njimi tradicionalno potico prilagodila potrebam sodobnega človeka.
“Po izobrazbi sem ekonomistka in po sedemnajstih letih dela v računovodstvu sem prišla do spoznanja, da pisarniški profil ni moj sanjski poklic. Že od nekdaj je bila kuhinja moj ‘spa’, kjer sem se sproščala po napornem in stresnem delu, najraje tako, da sem spekla kakšno posebno torto ali kakšno zahtevno jed,” nam je zaupala Janja, ki je dobila priložnost za honorarno urejanje kulinaričnih strani v reviji Lisa. “To delo me je zelo veselilo in ko so mi ponudili mesto izvršne urednice kulinaričnih edicij, se mi je to zdela življenjska priložnost, da zapustim računovodstvo. Pridobila sem status samostojne novinarke in vstopila v zame popolnoma nov svet. Z velikim navdušenjem sem se spoprijemala z novimi izzivi, vendar sem po petih letih začutila, da potrebujem več svobode pri razporejanju časa med družino in kariero.”
Neprivlačna zaradi velikosti
“Ravno takrat sem imela na obisku prijateljico iz tujine in sem si zamislila, da bi jo po ogledu Ljubljane peljala na kavo in kos potice. To je bilo sredi poletja nemogoče, saj v celem mestu ni bilo kavarne ali slaščičarne, ki bi ponujala potico v porcijski strežbi. Kmalu zatem sem na eni od novinarskih predstavitev opazila, da so postregli z veliko in lepo potico, ki so jo narezali na kose, te pa še na manjše koščke. Potica je v trenutku izgubila svoj sijaj, saj razpadajoči in obsušeni koščki sploh niso bili vabljivi. In začela sem se spraševati: Kaj je narobe z našo potico? Na veliko se hvalimo, da je najbolj prepoznavna slovenska tradicionalna jed, v turističnih publikacijah jo prikazujemo na prvih straneh, ampak v resnici je turist skoraj nikjer ne more poskusiti,” je dejala Janja, ki je prišla do zaključka, da je težava potice v njeni velikosti. “Čeprav je super dobra, je v svoji običajni velikosti malce staromodna in prav nič seksi. In ker gre danes vse v smer ‘manj je več’, sem se odločila, da bom poskusila narediti tako majhne potičke, da jih ne bo treba rezati in da jih bo posameznik lahko pojedel v nekaj grižljajih. Predstavljala sem si, da tako potičko dobiš lepo ob kavici. In imaš celo potičko, nič zrezano, samo zase!”
Od testiranja do podpore Janeza Bogataja
“Na srečo sem hitro našla primerne modelčke, ki jih imajo v vsaki trgovini s tovrstno opremo. Nabrala sem si na kupe raznih receptov za testo in nadeve, in sem doma enostavno pekla in testirala. Prišla sem do sklepa, da je mini potičke možno izdelovati in da so kljub majhnosti zelo okusne, celo bolj kot velike potice. No, vmes sem šla za vsak slučaj še na nekaj tečajev peke potic. S temi izkušnjami in ugotovitvami sem šla najprej do prof. Janeza Bogataja, ki je bil nad mojo idejo navdušen in mi je dal precej motivacije za nadaljnji razvoj ideje,” se je pohvalila Janja in dodala, da se je odločila stopiti na samostojno podjetniško pot. “Ko sem zapustila novinarske vode, sem prišla do zaključka, da lahko vse svoje znanje, izkušnje in sposobnosti najbolje izkoristim v podjetništvu. Poslovno idejo o miniaturnih potičkah sem prijavila v projekt YES Start in bila izbrana, kar mi je dalo še dodatno potrditev, da ideja ima potencial. Čeprav zelo uživam med ustvarjanjem v kuhinji in sem z dodatnim izobraževanjem pridobila ustrezno poklicno kvalifikacijo, pa se ne vidim ravno kot poklicna slaščičarka ali kuharica, saj me še vedno privlači področje ekonomije, kjer imam tudi največ izkušenj. Zato sem si poslovni model zamislila tako, da poiščem proizvajalca, ki bo potičke izdeloval po mojih zamislih in recepturah.”
Majhne ‘le Potice’ so na voljo v petih okusih: oreh, lešnik, pehtran, sliva in čokolada; v kratkem se jim bodo pridružile še makove male potičke in potičke s slanimi nadevi.
Janja Štrumbelj
Poslovni model sodelovanja
“Pri tem sem imela precej sreče, saj mi je podjetje Jezeršek gostinstvo takoj ponudilo sodelovanje in pomoč pri razvoju tehnologije za množično proizvodnjo. Skupaj smo še enkrat testirali vse recepture in optimizirali proces izdelave. Izkazalo se je, da je možno potičke speči tudi samo na pol in jih takoj hitro zamrzniti, nato pa dopeči. To je dalo potičkam povsem nove možnosti za uporabo in ponudbo. Ročna proizvodnja potičk sedaj poteka na Dvoru Jezeršek, sama pa potičke po naročilu kupcev dopečem in zapakiram. Poleg tega skrbim za prodajo, promocijo in razvoj svoje blagovne znamke ‘le Potica’, veliko pa se ukvarjam tudi z darilno embalažo, ki je prav tako oblikovana po mojih zamislih. Idej za razvoj imam ogromno, tako da včasih kar ne vem, česa bi se lotila prej. Vsekakor pa si želim, da potičke čim prej pridejo v boljše kavarne, predvsem na pomembnih turističnih lokacijah, kjer jih lahko sami dopečejo in ponudijo čisto sveže, še tople.”
Prispevek je bil objavljen v e-reviji Ustvarjalne roke – pomlad 2015.
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.
