Lončarstvo je ena najstarejših obrti. Je v neposredni povezavi s hrano – njenim shanjevanjem in prehranjevanjem. Lonci so prisotni pri vsakem ljudstvu, ne glede na to, od kod izhaja, le če je bil v bližini vir gline. Datira pred čas, ko so izumili literaturo in mnogokrat so izkopanine tiste, ki pripovedujejo zgodbo o ljudeh, kajti kos žgane gline lahko preživi tisočletja.
Če lončar ni imel svoje peči, je žgal pri sosedu lončarju.
Kultura lončarstva koliščarjev
Ene najstarejših posod na slovenskih tleh izhajajo že iz mlajše kamene dobe. Narejene so ročno, brez vretena in žgane pri nižjih temperaturah na odprtem ognju. Izkopanine iz Ljubljanskega barja preko posod pričajo o kulturi lončarstva koliščarjev. Bogati so tudi ostanki Rimljanov iz starega veka ter ostanki ljudstev bronaste in železne dobe. Kelti so bili prvi, ki so pričeli z uporabo vretena na naših tleh. Izjemno zbirko posod iz železne in bronaste dobe ima Dolenjski muzej v Novem mestu.
Firkelj – tradicionalna oblika vrča za vino
Skrivnostne stare posode
Zanimiva je dinamika odkrivanja najdišč, kjer se odkrivajo plasti zemlje ob večjih posegih v prostor, na primer pri gradnjah avtocest ali stavb v naseljih. Znova in znova svetlobo dneva ponovno uvidijo stare posode, ki so bile v tleh zakopane nepredstavljivo dolgo časa. O tem, kakšno vlogo so imele nekoč, kdo je bil njihov lastnik in kakšno hrano ali pijačo so vsebovale, pa lahko samo ugibamo, kar jim daje skrivnostnost ali celo čarobnost. Tudi srednjeveška in novejša keramika posredno in neposredno govorita o razvoju družbe in kulture; bolj ostro se začneta ločevati preprosta kmečka keramika in bogata keramika višjih slojev.
Firkelj v moderni preobleki
Razlike med industrijsko in ročno izdelano keramiko
O tradiciji lončarstva v Sloveniji ne razmišlja vsak prav pogosto in se ne zaveda, kako bogata je v resnici. Otroci v osnovnih šolah so primorani obiskati mnogo dolgočasnih muzejev, posode so otroškim očem nezanimive. Ko pa muzej obiščemo kot odrasle osebe, prostovoljno in z zanimanjem za določeno področje, pa lahko odkrijemo, kako veličastna je bila na naših rodnih tleh zgodovina nasploh. Ob tem se zamislimo nad kakovostjo življenja, ki so jo včasih živeli ljudje, v smislu, da so dihali svež zrak, jedli zdravo lokalno hrano iz posod, katere so bile narejene ročno. Najverjetneje jih je naredil izurjen lončar, z občutkom, predanostjo do dela, ki ga opravlja, iz materialov, ki jih je izkopal in nabral v neposrednem lastnem okolišu. To je pogled, s katerim bi morali gledati na kakršno koli keramiko iz starih časov. Standardi, ki so včasih pomenili preprost načina življenja, so danes postali spet cenjeni, in nekateri se dobro zavedajo razlike med industrijsko producirano keramiko, ki je mnogokrat brez duše, in ročno izdelano keramiko, narejeno z ljubeznijo in zanimivo pripovedjo. Kakor se ljudje vračajo nazaj v domačo, lokalno pridelano, zdravo in včasih starodavno vrsto hrane, se morda nekateri vračajo v takšno vrsto keramike.
Posoda za shranjevanje korenja v pesku za ozimnico.
Bogata nahajališča gline v Sloveniji
Lončarstvo se je razvilo na območjih z bogatimi nahajališči gline. Slovenija jih ima kar precej, gline pa se med seboj razlikujejo po kakovosti in barvi. Znano je Krško polje, kjer je še danes nekaj tradicionalnih lončarjev, na primer na Šentjernejskem polju je bil zelo znan lončar Pungerčar, ki je za seboj pustil bogato zbirko lončevine, ter še vedno delujoče Lončarstvo in keramika Kržan iz Rake pri Šentjerneju. Nahajališče gline je tudi v Komendi pri Ljubljani, kjer danes kopljejo glino v zdravilne namene, tudi v Ribnici je bilo lončarstvo močno, pa v Filovcih, Prekmurju, Beli Krajini … Danes je operativen tudi večji glinokop blizu Nove Gorice, kjer glino črpajo Goriške opekarne.
Keltski pokrovi – skledice narejene po navdihu keltskih pokrovov za žare
Črna lončevina
Ob besedi lončarstvo mnogokrat pomislimo na stare lončarje iz časov naših babic, ki so vrteli posode na lesenih lončarskih vretenih na nožni ali celo ročni pogon in izdelovali rdečo lončevino. Stari lončar je imel svoj vir gline in svojo lončarsko delavnico, vreteno ter peč, ni pa nujno. Če lončar ni imel svoje peči, je žgal pri sosedu lončarju. Če je bila lončarska delavnica večja, je bilo zaposlenih tudi več asistentov. V naselju z nahajališčem gline se je ponavadi ustanovilo več lončarstev.
Peči so bile najprej odprte, torej so lonce samo obžigali na ognjišču, kasneje pa so bile peči grajene. Sprva so kurili na drva, kasneje so prešli tudi na alternativna goriva, zanimivo pa je, da v Sloveniji nikjer niso izdelovali kamenine, temveč samo lončevino, glino pečeno na nižjih temperaturah, torej med 900 in 1000 stopinjami Celzija. Z redukcijo žganja – z zaprtjem vseh odprtin v peči, so izdelovali črno lončevino. Nekatero posodo so še vročo spolirali s platneno krpo, ki so jo predhodno namazali s smolo. V takšni posodi so kisali tudi mleko. Kako izjemen in smolnat okus je moralo imeti to mleko! Posodo so vezali tudi z žico, da na kuriščih, kjer se je hrana kuhala v posodah na odprtem ognju, ni popokala.
Latvici – tradicionalni posodi za kisanje mleka. Foto: Dušan Smolnikar
Danes je lončarjev – obrtnikov malo
V časih pred industrializacijo je bil lončar edini proizvajalec posode. Bil je obrtnik. Danes je takšnih lončarjev v Sloveniji zelo malo, tisti ki pa so se obdržali, pa morajo biti zelo izurjeni in dobri v poklicu, saj se bojujejo z masovno proizvodnjo tretjega sveta. Kljub temu ljudje spoštujejo svojo tradicijo in v zahvalo kupujejo domače izdelke ter omogočajo lončarjem preživetje in nadaljnje delovanje.
Krožnik lončarja Kržana iz Rake pri Šentjerneju.
Manufakture
V Sloveniji sta bili poleg tradicionalnih lončarjev včasih močni tudi dve manufakturi: Keramika Liboje (ustanovljena kot L. R. Shutz leta 1859, potem Keramična industrija d.d. – Majolika Celeia – KIL: Keramična industrija Liboje in danes Keramika Bojnec), ki je proizvajala namizno keramiko ter Keramika peči Novo mesto, ki se je osredotočila na izdelovanje pečnic za krušne peči. Razcvet sta imeli po drugi svetovni vojni v času Jugoslavije, vendar sta slava in čast hitro potonili zaradi nevlaganja v tehnološki in oblikovalski razvoj. In Češka, ki je bila nekoč za nami, je sedaj svetlobna leta pred nami.
Črna posoda ovita z žico za kuhanje, sedaj predelana v luč.
Častno mesto za stare posode
Muzeji so polni bogatih zbirk starodavne keramike, naše babice še redno uporabljajo rdečo lončevino za pripravo hrane, v nekaterih tradicionalnih oz. modernih slovenskih domovih so stare posode okras. Nismo jih zavrgli, dodelili smo jim častna razstavna mesta na policah. Še vedno se izdelujejo latvice, firkli in potičnice, ki si jih privoščimo redko, vendar z odnosom spoštovanja, podarimo jih našim bližnjim za posebne priložnosti. V razcvetu je tudi val sodobne keramike, ki se pojavlja v izložbah mestnih trgovinic z ročnimi izdelki, ter na umetniških sejmih. Slovenija ima lepo tradicijo lončarstva, bodimo ponosni nanjo.
Izkopanine iz Ljubljanskega barja preko posod pričajo o kulturi lončarstva koliščarjev.
Besedilo: Anja Slapničar
Prispevek je bil objavljen v e-reviji Ustvarjalne roke – zima 2014.
