Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Želela je študirati klavir, pristala na arhitekturi, nato pa je svoj smisel našla v avtorskih slikanicah. Ker se z njimi ni mogla preživljati doma, je poskusila v tujini in zaradi tekstilnih ilustracij je uspela v svetovnem merilu.

Manica Klenovšek Musil je mojstrica ilustracij, a ne povsem običajnih, pač pa tekstilnih. Čeprav je po poklicu arhitektka, je uspešno kariero postavila na stranski tir, rodila tri otroke, zdaj pa se preživlja kot ilustratorka. Da je uspela, je morala v tujino in njena dela so takoj opazili na različnih koncih sveta. Lahko se pohvali s prestižnimi nagradami v New Yorku, uspel ji je tudi preboj na Kitajsko, zanimanje pa je vse večje tudi v drugih državah sveta, kjer se ji odpirajo nove poslovne priložnosti.

Bili ste uspešna arhitektka, a ste se raje posvetiti ustvarjanju tekstilnih ilustracij – zakaj?
Arhitektura ni enostaven poklic, je večplastna, združevati moraš ogromno kvalitet ali delati v dobrem timu, kjer se s sodelavci dopolnjuješ. Preveliko ljudi je vpletenih in imeti moraš ogromno tehničnega znanja. Zato sem prešla k otroškim knjigam, do tega je prišlo spontano. Po končani srednji šoli sem hotela najprej študirati klavir, potem pa sem si premislila za arhitekturo. In v vsem tem času sem iskala nekaj, kar lahko naredim od začetka do konca sama. Zato tudi knjige napišem, ilustriram in nazadnje tudi oblikujem. Nič ne prepustim naključju. Navadno se uredniki vtikajo v vse in hočejo klasiko, Milena Pivec, urednica Založbe Pivec iz Maribora pa je imela posluh, mi zaupala in mi popolnoma prepustila tudi oblikovanje.

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Tudi pri arhitekturnih projektih sem uživala, vendar me je motilo, da ne morem narediti vsega od začetka do konca sama.

Od kod sploh ideja za tekstilne ilustracije?
Nekega dne sem z babico mojih otrok – da ne bo ravno tašča (smeh) – šivala torbico za mojo srednjo hčer in od takrat naprej pričela vse ilustracije šivati. Študij arhitekture me je naučil, da na stvari gledam zelo odprto. V svetovnem merilu je ogromno zelo dobrih ilustratorjev, že v slovenskem jih je veliko, in pomembno je, da si v nečem poseben. Verjetno sem našla posebnost v tekstilni ilustraciji, ki so bile do zdaj opažene in nagrajene že na večih mednarodnih natečajih.

Vaša prva izdana slikanica Trije mucki in zmaj je sicer izšla že leta 2011, zakaj ste sklenili izdelati nove ilustracije?
Ja, moja prva slikanica je izšla pri Založbi Mladika in na ilustracije nisem več ponosna, prve tri slikanice imajo drugačno tehniko. Dobila sem namig, da bi bila to dobra lutkovna igrica, vendar kako lahko stojim za njo, če nisem zadovoljna z likovno podobo. In sem se odločila, da jo ponovno ilustriram. Prav ta slikanica oz. njene ilustracije so junija dobile zlato medaljo pri 3×3 Contemporary Illustration Magazine iz New Yorka, tako da mi ni žal, da sem se ponovno lotila projekta. Mogoče se sliši, da je vse skupaj enostavno, toda tukaj so meseci, tudi leta, ko se nič ne zgodi in podvomiš vase. Vendar, če ne vztrajaš, ni sadov. Trije mucki in zmaj bo izšla pri Založbi Pivec letos ali pa naslednje leto, potem na Kitajskem pri Modern Press Co., Pekinga in mogoče že septembra v Turčiji. Vendar tam me zelo žalosti situacija. Agentka, ki me tam zastopa, mi je pisala v enem izmed mejlov, da počasi izgublja vero v prihodnost, kar je izredno žalosten stavek. V Turčiji bosta v kasnejših mesecih izšli še dve moji slikanici: Mravljinčar Franc in Čarobna školjka. Čarobna školjka je izšla letos pri Založbi Pivec in prejela nominacijo na tekmovanju Hiii Illustration 2015 na Kitajskem.

Tudi Pobalinska pujsa je bila lani opažena na Slovenskem knjižnem sejmu, kjer je bila proglašena za najlepšo slovensko knjigo na področju otroške in mladinske literature. Ob vaših uspehih po svetu se zdijo domače nagrade malenkost. Vam več pomenijo priznanja doma ali iz tujine?
Oboje je sladko, potrditev tvojega dela, da ne delaš nekaj zaman. Pri umetnosti nikoli ni takoj rezultatov in do potrditve so ogromna nihanja. Neprestano se sprašuješ: sem dovolj dober, je to prava stvar, ki jo delam ali naj se raje vključim v sistem. Lahko so tudi meseci, ko nič ne zaslužiš. Zato lahko rečem, da so nagrade v tujini, sploh pa dve zlati, ki sem ju prejela v New Yorku, kjer so prejeli več kot 2500 del iz vsega sveta, velika potrditev. Tukaj veš, da ni nobenih zvez, nobenih poznanstev, nikogar, ki bi preferirali koga … Ali vsaj mislim, da je tako.

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Se vam zdi, da vam nagrade v tujini odpirajo nove možnosti za uspeh na domačem knjižnem trgu ali ste nad slovenskim trgom obupali?
Dobro vprašanje. Prav to se mi je zgodilo – nad slovenskim trgom sem dobri dve leti nazaj obupala. Ogromno dela za skoraj nič plačila. To je tudi povezano z majhnostjo trga in enostavno prideš do spoznanja, da več kot toliko težko dosežeš. In zato sem se odločila, da bom počasi poskusila prodreti v tujino. Nagrade mi zagotovo pomagajo. Sem pa k sreči spoznala Mileno Pivec in od takrat naprej več ne iščem založb v Sloveniji. Enostavno mi je tudi zmanjkalo energije, preusmerila sem jo v tujino. Ravno danes sem bila zelo razočarana, ker nisem prejela sredstev za projekt v Mariboru. Ampak tako to pač je. Ne smemo jamrati, vendar se boriti naprej. Nagrade ti pomagajo, da postaneš za založbe toliko zanimiv, da se sploh uvrstiš na kupe predlogov, ki jih dobivajo s celega sveta.

Tekstilne ilustracije delam četrto leto in v Sloveniji do zdaj z njimi še nisem imela samostojne razstave.

Vam je kdo svetoval, kako se lotiti komuniciranja s svetovnimi založbami?
Nihče mi ni pomagal, niti z nasveti, saj koga pa lahko sploh vprašaš? Po spletu sem brskala, iskala agente, pred dvema letoma pa sem se v Bologni tudi pričela dogovarjati za prve sestanke. Počasi mi postajajo nekatere stvari jasne, sicer pa se imam za popolnega začetnika. Seveda se tudi opečeš, vendar do zdaj se mi ni zgodilo še nič strašnega, imam samo lepe izkušnje.

Ali po prejetih dveh zlatih nagradah ciljate tudi na izid kakšne slikanice v New Yorku?
Skozi čas zagotovo, vendar vse z založništvu gre zelo počasi. Še zmeraj čakam na odgovor urednice Claudie Bedrick, Enchanted Lion Books – ta založba je dobila nagrado pri New York Times za najlepše ilustrirano knjigo v letih 2010, 2011, 2012 in 2013. V času sestanka se sploh nisem zavedala, kako vplivno urednico sem imela čast spoznati. Njena zanimiva pripomba je bila, da so evropske slikanice veliko bolj didaktične kot ameriške, celo za moja besedila je to opomnila, kar se mi ni nikoli dozdevalo. Skoraj nemogoče je, da bom sprejeta, vendar če ne, se bom borila naprej. Eden izmed članov komisije pri podelitvi nagrad revije 3×3 Contemporary Illustration Magazine je bil tudi Paul Buckley, umetniški direktor založbe Penguin. Trenutno še zmeraj čakam na Claudio in če ne bo nič, potem bom iskala naprej. Sem mnenja, da če v nekaj verjameš, se to tudi slej ko prej zgodi.

V tujini je konkurenca še veliko večja in verjetnost, da te opazijo, toliko manjša.

Takoj po prejemu nagrad v New Yorku vas je pot vodila na Kitajsko, saj so vaše ilustracije opazili v priznani založbi Jiangsu Fine Arts Publishing House, ki je sklenila izdati štiri slikanice naenkrat.
Slučajno se je ‘poklopilo’. S Kitajsko se dogovarjam že nekaj časa. Tukaj bi se zelo rada zahvalila Ministrstvu za kulturo, ki je podprlo projekt razstave mojih ilustracij. Mogoče je videti na zunaj, da sem uspešna, vendar umetniki v vseh branžah se komaj preživljamo. S pomočjo razstave sem končno odpotovala na Kitajsko. In nazadnje sem še ugotovila, da je Jiangsu Fine Arts Publishing House izredno dobra založba, prejela je nagrado za najlepšo knjigo na Kitajskem v letih 2013, 2014 in 2015, 2016 pa v Nemčiji nagrado za najlepšo knjigo na svetu. Toda to niso knjige za otroke, ta založba je izredno velika, samo en oddelek se ukvarja z otroškimi slikanicami.

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Kako je prišlo do sodelovanja z njimi, s čim ste opozorili nase?
Do sodelovanja z njimi sem prišla preko agencije, imam agentko, ki me zastopa na Kitajskem. Brez agencije si ne bi upala. Sem pa opazila, da sem jim zelo zanimiva mogoče zaradi tehnike ilustracij. Oni po otroških knjigah zelo radi poustvarjajo in tukaj so v mojih šivankah očitno odkrili zanimivo zgodbo v poustvarjanju.

Zdaj vas snubi še druga založba iz Pekinga, katere slikanice nameravate izdati pod njihovim okriljem?
Pri Modern Press iz Pekinga bodo izšle tri: Trije mucki in zmaj, Komar Janez in Mravljinčar Franc. Tako kot sem že prej povedala, vse gre preko agencije. Mogoče bom imela še kakšno razstavo v Pekingu, vendar gre ogromno energije, vzporedno pa moraš delati naprej. Za konec avgusta sem prejela povabilo, da na velikem sejmu razstavljam, vendar so vedno problem finance in čas ter predvsem energija usklajevanja.

Dobri dve leti nazaj mi je postalo jasno, da se lahko doma postavim na glavo in ne morem preživeti.

V tujini je brez pomoči agencije skoraj nemogoče uspeti, koliko agentov vam pomaga navezovati stike z založbami?
Ni res, da ne moreš uspeti brez agentov, res pa je, da če imaš dobrega agenta, gre lahko hitreje. Lahko pa se tudi opečeš, ker imajo agenti veliko avtorjev in ne veš, koliko delajo točno na tebi.

manica-klenovsek-musil-ilustracije-5

V katerih državah se poskušate prebiti do pozornosti založb?
Imam agente oz. agencije za Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo, Turčijo, Rusijo in nadalje rusko govoreče države. Čakam na odgovore založb iz Norveške, Švice, Severne Amerike, Mehike, Francije, Španije, Anglije, verjetno sem katero še pozabila. Nekaj zagotovo bo. In tudi potrebujem več držav, ker drugače še zmeraj ne morem preživeti od svojega dela. Razen, če mogoče kje postanem uspešnica (smeh).

V kateri državi lahko rečete, da je zanimanje za vaše ilustracije največje?
Do zdaj zagotovo na Kitajskem, tam so najhitrejši, sem pa dobila kar precej zanimanja iz Turčije, tako da je videti, da imajo moje ilustracije v Aziji veliko povpraševanje. Vendar tako kot sem že prej omenila, situacija v Turčiji me zelo žalosti. Zagotovo bi tudi v Istanbulu v prihodnosti imela razstavo, saj mi bo ena založba izdala kar tri slikanice, o tem sem se že pogovarjala z agentko, vendar – kdo bi si sedaj upal v Istanbul? Žalostno je to.

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Umetnica Samina Islam vas je povabila k zanimivemu projektu v Pakistanu, kjer boste decembra naslednje leto skupaj s tekstilnimi umetniki razstavljali v umetnostni galeriji v Karačiju. Že veste, katere vaše ilustracije bodo na ogled na tej razstavi?
Razstavljalo nas bo deset umetnikov. Samina bi rada, da bi se vsi udeležili razstave, imeli govor in delavnice, vendar me je strah situacije v svetu. Še zmeraj ne vem, ali naj grem ali ne. Pakistan je zraven Afganistana in ponovno je problem financiranje … Vendar bi srčno rada šla v Karači, ker so tja povabljeni zelo zanimivi tekstilni umetniki in bi zelo rada razstavo videla v živo. Zaenkrat bom poslala ilustracije Slona Staneta, ki so prejele zlato nagrado v New Yorku, vendar delam novo slikanico, za katero se mi zdi, da bodo ilustracije še veliko boljše.

Omenjena umetnica vam je namignila, naj kontaktirate pakistansko založbo Oxford University Press Pakistan, oni pa so želeli, da ilustrirate njihove slikanice. Sprejemate take projekte ali ostajate zvesti izdelavi avtorskih slikanic?
Samina mi je predlagala to založbo, češ da je najboljša. In potem sem jih kontaktirala in tako se je razvilo, da bodo izdali Slona Staneta. Res so mi vmes ponudili tudi izdelavo ilustracij k besedilu, vendar sem zavrnila. Vzame mi preveč časa, življenje je prekratko. Tudi že ena izmed kanadskih založb mi je poslala ponudbo, da nekaj ilustriram, vendar zaenkrat nisem še ničesar sprejela. Mogoče kdaj bom, ne vem. Zaenkrat ostajam zvesta sebi.

Mogoče je videti na zunaj, da sem uspešna, vendar umetniki v vseh branžah se komaj preživljamo.

Vaše zgodbe s slikanicami se ne zaključijo z izdajo, ampak jih vpeljujete tudi v prostor in jim s tem daste nov smisel – v Mariboru ste sodelovali že v nekaj zanimivih otroških projektih, kateri so vam bili blizu?

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Po zahvali lutkovnega gledališča in Mojce Redjko otroški projekti živijo naprej. Mariborski vrtci po slikanici Pobalinska pujsa izdelujejo piščance oz. pišeke, kot sva projekt poimenovali s prijateljico Tejo Kovač Lozar, tudi arhitektko, razstavljeni pa bodo na odprtem mestnem prostoru. Le-to nama je bil do zdaj s Tejo zmeraj cilj pri vseh otroških projektih, da so otroški izdelki razstavljeni na trgih, ulicah in niso skriti po raznoraznih institucijah, da so otroci vključeni v mestni prostor. V Mariboru se vsi spominjajo Malih arhitektov oz. 1300 glinenih hišk, ki so bile razstavljene na Trgu Leona Štuklja kot projekt Maribor 2012, ko je bil Maribor prestolnica kulture. Vendar mariborska občina žal ne zmore peljati dobrih projektov naprej, a imamo k sreči lutkovno gledališče.

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnost

Lutkovno predstavo po slikanici Pobalinska pujsa v režiji Mihe Goloba bomo premierno videli oktobra, vas pa čaka realizacija njene likovne podobe – kako ste si vse skupaj zamislili?
Lutkovna predstava še nastaja, z Miho tesno sodelujeva in je odličen sogovornik in v slikanici je opazil stvari, ki jih do zdaj ni nihče. Likovna podoba bo močno podobna slikanici, liki bodo ostali dvodimenzionalni, tudi material bo enak. In otroci bodo močno vpleteni v predstavo. Kaj več pa mora ostati skrivnost.

Manica Klenovšek Musil: Tekstilne ilustracije so njena posebnostGlede na vaše aktivnosti v zadnjem letu, številna potovanja in projekte, me zanima, imate sploh še kaj časa za svoje tri otroke in kako kompenzirate odsotnost?
Mogoče je sreča, da se mi je vse začelo dogajati komaj zdaj, ko so otroci že malo večji, najmlajša je stara 7 let. In zaradi dela, ki ga imam, sem veliko doma – preden gredo v šolo in tudi, ko pridejo iz šole. Takrat že kuham in jih potem razvažam po popoldanskih opravkih, tako da popoldan nikoli nimam časa delati. Z otroki sem preživela ogromno časa. Moram pa poudariti, da imam tudi moža, ki me pri vsem podpira, stal mi je ob strani vsa leta, ko se ni zgodilo nič in je verjel vame.

Fotografije: Miran Babič, osebni arhiv

Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 9. avgusta 2016.

Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.

Avtorica prispevka Metka Pravst, kreativna in idejna vodja Ustvarjalnih rok, je po izobrazbi komunikologinja, po poklicu novinarka in po duši ustvarjalka blagovne znamke www.metibeti.com. Spremljate jo lahko na Instagramu, na Facebook strani MetiBeti, na Twitterju ali sledite njenim navdihom na Pinterestu. Pišete ji lahko na elektronski naslov metibeti@gmail.com.

Comments are closed.