Klavdija Sakovič, ki se na svoje izdelke podpisuje z imenom It’s Pepa, je pred leti začela ustvarjalno pot razvijati z univerzalno modelirno maso bele barve, ki se posuši na zraku. Iz nje je izdelala ogrlico za najstniško hčer, nato pa je začela ustvarjati nakit za prijateljice, ki ga je obdelala do te mere, da je bil videti kot iz keramike. Ko so jo začeli spraševati, če lahko njen nakit kupijo, je prijavila osebno dopolnilno delo, takrat je bila namreč še zaposlena na Zavodu za turizem in kulturo Beltinci, delala pa je v informacijski pisarni Otok ljubezni v Ižakovcih. Pred dvema letoma je Klaudija potrebovala spremembo, zato si je kupila prvi paket bele gline, sledil je nakup peči, nato pa si je v Murski Soboti uredila še delavnico, kjer njena domišljija dobi krila. Tam smo jo obiskali tudi mi in se prepričali, da je njen ustvarjalni prostor zares poln navdiha.
Zakaj ste se odločili za ustvarjanje z glino?
Že od malega sem občudovala delo lončarjev, ki na vretenu kepo gline poženejo v višino, in tudi sama sem si želela poskusiti ustvarjati z glino na tak način. V naših krajih je veliko lončarjev, ampak vsi se ukvarjajo z izdelavo tradicionalne keramike, ki jo sicer občudujem, ampak je ne bi nikoli izdelovala, saj mi je všeč bolj sodoben slog. Pred dvema letoma sem začutila, da moram narediti korak naprej, zato sem das maso zamenjala za glino. Prijatelj mi je pokazal osnove, a mu je bilo smešno, ker nisem imela peči. Na to sem seveda imela odgovor, saj je moj brat zobotehnik in ker se dentalna keramika peče približno na enakih temperaturah, kot glineni izdelki, sem ga prosila, da je v svoji peči spekel moje prve ptičke iz gline. Nekaj jih je uspelo, ampak brat me je takoj postavil na realna tla, da mi izdelkov ne bo pekel. Ker sem bila tako zagreta za ustvarjanje z novim materialom, sem prihranila denar, šla na tečaj in si kupila peč.
Koliko izdelkov se vam je na začetku ponesrečilo?
Joj, veliko izdelkov je šlo v nič, ko sem se učila, ampak največ sem se naučila iz lastnih napak. Na začetku se mi je zdelo, da hitro napredujem, je pa res, da mi je prijatelj pomagal z nasveti, ki so mi olajšali prve korake, pa tudi delala sem od jutra do večera, ker me je raziskovanje tako prevzelo.
Od kod pa vam ideje za poslikave?
Vedno sem rada risala, brat pa me je hecal, zato sem se začela skrivati. Ko je bila hči Sara majhna, sem si dala duška. Tudi danes je podobno in glina se ne more tako hitro posušiti, da bi lahko vse ideje preslikala na izdelke. Všeč so mi motivi, ki imajo le bežen pridih starinskosti v smislu posvečanja podrobnostim, tako kot so se včasih umetniki posvečali estetiki končnega izdelka. V takem izdelku, ki mu umetnik posveti svoj čas, začutiš dušo. Zato je moja delavnica prostor, kjer pozabim na vse težave vsakdana. Tu se zame čas ustavi!
Tečaji in teorije ne pomenijo nič, dokler ne uničiš nekaj kilogramov gline!
O čem pa razmišljate, ko ustvarjate?
Ko delam na primer skodelice za kavo, si želim, da bi bilo človeku, ki bo pil kavo iz te skodelice, ob tem prijetno. Čar gline je, da je živa. Vse v naravi je živo – jaz v to verjamem. In verjamem v to, da lahko svoje pozitivne misli prenesem v izdelek. Ko vidim končni izdelek, si vedno rečem, da bi ga imela doma, pa imam doma samo izdelke, ki so se pokvarili med izdelavo, ker vi izdelki hitro najdejo lastnike. Ko vidim človekovo navdušenje, si predstavljam, da mu bo izdelek lepo služil in bo z njim zadovoljen, zato ga z veseljem oddam.
Ali vse skodelice, sklede in krožnike oblikujete na roke?
Ne več, nekatere izdelke še delam na roke, se pa že učim delati na vretenu. Ta kombinacija dela je odlična, saj glino, ki mi jo ne uspe lepo zvrteti na vretenu, lahko oblikujem na roke. Všeč mi je, da je vsak izdelek malo drugačen – naj se vidi, da gre za ročno delo. Trudim se, da ima vsak izdelek kakšno posebnost, zato sem na primer začela skledicam dodajati lesene pokrovčke, ki jih nažagam sama, saj jim moram velikost prilagoditi, potem pa še zbrusiti in premazati z oljem, zvrtati luknjo in dodati leseno kroglico. Zanimivo je, da veliko orodja najdem tudi v domači kuhinji, uporabljala sem že nože, žlice … Kot bi razvijala neko svojo tehniko, ampak v tem res uživam. Je pa res, da so najljubši del ustvarjanja še vedno poslikave, ki jih delam z engobami (zemeljskimi pigmenti) ali podglazurami, ki jih redčim z vodo, saj so te barve zelo goste, jaz pa na izdelkih ne maram premočnih barv, se mi zdi lepše, da je videti, kot da je poslikava izdelana z vodenimi barvicami.
Vsak izdelek nastaja z mislijo, da bi ga imela zase, in to ljudje začutijo.
Povpraševanja za vaše izdelke je vedno več, si boste našli kakšno pomoč?
Ne vem, če imam interes, da bi moje delo postalo podobno industrijskemu. Raje vidim, da se proda manj izdelkov in da so vsi moji, zato mi zaenkrat ustreza tako, kot je. Tudi po naročilih ne delam več, ker to spodbija mojo kreativnost! Raje delam po navdihu.
Kakšne so vaše želje za prihodnost?
Želim si, da bi me to delo izpopolnjevalo še naprej, ob tem, da mora biti družina zdrava – če tega ni, potem tudi jaz ne morem mirno ustvarjati. Ostajam pri uporabni keramiki in ptičkih. Rada pa bi se preizkusila še v ustvarjanju s porcelanom, ki naj bi bil zelo zahteven. In to, kar se je težko naučiti, je meni v izziv.
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.
