Lucija Kostanjšek je po poklicu industrijska oblikovalka. Ker se ni mogla odpovedati ustvarjanju fizičnih izdelkov, je zasnovala blagovno znamko Tiha in tako združila ljubezen do oblikovanja in ustvarjanja.
V srednji šoli ste vzljubili industrijsko oblikovanje, po opravljeni diplomi na Akademiji za likovno umetnost pa ste se kot industrijska oblikovalka tudi zaposlili. Kaj ste pri industrijskem oblikovanju pogrešali, da vas je po več letih dela v tem poklicu zaneslo v rokodelske vode?
Pogrešala sem direkten stik z materialom. Svoje ideje sem želela sama prenesti v fizično obliko. Pogrešala sem tudi energijo, ki jo imajo le unikatni izdelki.
Svojo blagovno znamko ste poimenovali Tiha. Kakšna zgodba se skriva za tem imenom?
Iskanje pravega imena se je začelo že v srednji šoli, kjer smo verjetno vsi potihem sanjali, da bomo imeli svoj oblikovalski studio. V teh dvajsetih letih je bilo izbranih kar nekaj imen, impulzivno je bilo registriranih več domen, a nobeno ime ni bilo tisto pravo. Ko pa je napočil čas, ko sem se res morala nekako poimenavati, je zelo naravno in jasno prišla Tiha.
Ste tudi vi osebno tihi po naravi?
Taka sem, že od nekdaj in verjetno vedno bom. Ime sem takoj začutila, se z njim povezala in nobenega dvoma ni bilo, ali je pravo.
Že od samega začetka imate v ponudbi ročno poslikane bombažne punčke. Kje dobivate navdih zanje, navsezadnje ima vsaka svoj karakter?
Res je, punčke so nastale prve, a z njimi se v zadnjem času najmanj ukvarjam. Vsaka ima svoje ime, svoj karakter, svoje lastnosti in hobije. Vse te informacije se oblikujejo med njenim nastajanjem, nikoli prej ne načrtujem, kakšna bo, ampak se vse to izoblikuje med procesom slikanja.
So v punčkah upodobljeni obdarovanci ali so posamezne punčke le plod vaše domišljije?
Oboje. V zadnjem času punčke nastajajo le še po naročilu. Ponavadi so naročnice ženske, ki si želijo eno zase. Tudi sicer so te punčke večinoma domišljijske. Drug primer naročil pa je, ko izrecno želijo, da v punčki upodobim njih.
Šivate tudi čudovite tekstilne copate – tako natikače kot tudi balerinke. Predvidevam, da ste prvi par zašili zgolj zase … Imam prav?
Prve so nastale balerinke, ki sem jih seveda sešila zase. Nastale so iz več razlogov. Sama nikoli nisem nosila copat, ker rada hodim bosa, a to pomeni, da me je pozimi večkrat zeblo, če sem si zaradi tega nataknila natikače, sem jih pa vedno nekje pozabila. Poleg tega mi nobeni niso bili všeč in jih tudi zato nisem želela nositi. Zato so nastale balerinke, ki imajo tanek podplat, med blagom in umetnim usnjem je le nekaj milimetrov debela plast volnenega filca, kar je ravno dovolj, da so copati topli, a ima noga s tlemi še vedno dober stik. Glede na to, da nisem šivilja, je bilo potrebnih kar nekaj poizkusov, da so bili copati takšni, kot sem si zamislila in jih želela. Ker so bili res lepi, sem se odločila, da jih ponudim tudi drugim in ker smo bolj kot balerink vajeni natikačev, je bil naslednji korak razvoj le-teh. Natikači so tudi mehkejši in s tem bolj udobni, saj imajo poleg volnenega filca v podplatu tudi peno.
So vaši copati še v čem posebni oz. kaj jih razlikuje od poplave copat na tržišču?
Tiha copati so unikati. V vsaki barvni kombinaciji je na voljo le omejeno število copat. Vsak par je narejen z veliko pozornosti in skrbnosti, vsak njegov del je ročno krojen in izrezan, kar da copatom posebno energijo. Posebni so tudi zato, ker jih lahko operemo v pralnem stroju kljub temu, da se v njih skriva volnen filc. Nenazadnje pa so lepi, tudi oblikovno izstopajo.
Kako pa ste zasnovali njihovo posebno obliko?
Oblika copat izhaja iz detajlov kopalnega plašča in kimona, ki nas spomnita na prijetne trenutke. Narejeni so bili z namenom, da nam je pogled nanje v veselje. In če uporabim besede ene svojih strank: V njih se tudi doma počutimo urejeni.
Vaše ustvarjanje ne obsega samo šivanih izdelkov, radi tudi rišete. Je res, da vaše mandale nastajajo s prosto roko, brez uporabe šestila in ravnila? Zakaj?
Pri ustvarjanju mandale si pomagam z mrežo, ki jo zrišem s pomočjo ravnila in šestila, a te mreže v končnem izdelku ni, saj jo med procesom izbrišem. Služi mi le kot pomoč, da lažje ujamem simetrijo mandale. Vse linije, ki so del končne podobe mandale pa so res zrisane s prosto roko. Za to sem se odločila z razlogom, da jih malo omehčam, da so bolj organske in tako nekako bližje ljudem.
Zasledila sem, da mandale ustvarjate v mešani tehniki – katere tehnike združujete?
V večini je to marker in akvarel, za končne poudarke pa uporabljam tudi akrilne barve.
Kako velika je bila največja mandala, ki ste jo naslikali s prosto roko?
Do sedaj so nastajale le majhne mandale, velike do 30 centimetrov. Sem pa ravno pred kratkim razmišljala, da bi v kuhinji naredila eno, ki bo segala čez celo steno. Ta pa bo malo večja.
V ponudbo ste pred kratkim vključili tudi dva nova izdelka – nam zaupate kaj več o njima?
Čisto sveže so Tiha torbe in toaletke. Sešite so iz bombažnega platna in vsaka je ročno poslikana. V teh dveh izdelkih sem spet združila ljubezen do šivanja in slikanja.
Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 20. marca.
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.
