Ustvarjalko Petro Vengar navdihuje izdelovanje figuric iz volne, okrog katerih naplete zanimivo zgodbo in jo ujame v fotografski objektiv. “Danes opravljam vse sanjske poklice iz otroštva – med drugim sem stilistka, frizerka, fotografinja, učiteljica in prodajalka. Vse to obožujem in neizmerno sem hvaležna za mojo Petruško,” pravi simpatična Petra.
Študirali ste krajinsko arhitekturo in nekaj let delali v arhitekturnem biroju, potem pa ste se lotili ustvarjanja polstenih figuric, zakaj?
Moram priznati, da se v projektivi nisem nikoli dobro počutila, to delo ni bilo zame. Nenehna skrb, ali je dovolj dobro, ali bo nekomu všeč ali ne, natančnost, ali bo šlo skozi z birokracijo … To me je preveč bremenilo! Pred nekaj leti sem se znašla na brezpotju, ko nisem vedela, kaj bi želela početi, kaj sploh znam … In če skrajšam zgodbo, lahko rečem, da se je moja Petruška zgodila z velikimi spremembami, ki sem jih pustila k sebi v tistem obdobju življenja. Seveda se ni zgodila čez noč, saj je Petruška plod večletnega dela, razmišljanja, razvijanja koncepta ter strasti in ljubezni.
Izdelke ustvarjate s tehniko suhega polstenja, kako nastajajo in koliko časa potrebujete za izdelavo ene figurice?
Gre za tehniko, kjer potrebuješ le nazobčano iglo in volno. Z zbadanjem igle v volno se njena vlakna prepredejo in nastajajo želene oblike. Težko rečem, koliko časa potrebujem za izdelavo ene, saj je vsaka drugačna, a povprečno nastaja tri ure in več.
Kje pa ste se prvič srečali s to tehniko?
S polstenjem sem se prvič srečala na Waldorfski šoli, kjer smo starši na delavnici izdelali vile za naš božični sejem. Čisto sem bila prevzeta in takoj sem kupila volno, igle in doma začela ustvarjati s hčerkama. Waldorfska vila je bila moj prvi navdih – tako močan impulz, ki sem mu le sledila in ga razvila po svoje. Z osvojeno tehniko bi lahko začela delati iz volne karkoli, a moje roke so želele delati le punčke. Vse oblekice, pričeske, barve …
Moje roke so želele delati le punčke.
Od kod jemljete navdih za ustvarjanje in kombiniranje vseh pisanih barv in vlog, ki jih vaši izdelki poosebijo?
To včasih vprašam tudi samo sebe. Ne vem, to kar pride. Skoraj nikoli ne naredim načrta, kako bom kaj naredila. Navdihuje pa me vse lepo, kar vidim in občutim okrog sebe; ko grem v naravo, me navdihnejo enkrat rože, drugič barve, svetloba, včasih spet lokacije, kjer bi lahko fotografirala Petruške, drugače pa vsakodnevni čudoviti življenjski trenutki, ki nam bogatijo življenja; med drugim so to odnosi med starši in otroki, prijatelji, ljubezen, radost, sreča, obilje, hvaležnost, inspiracija, prijateljstvo … Vse to je v Petruškah.
Ali poleg deklic Petrušk ustvarjate tudi druge figurice?
Tudi druge figurice izdelujem, naročila dobivam za razne živali in pravljične junake, ampak od vseh najraje ustvarjam prav moje Petruške.
Za izdelavo vile potrebujem najmanj tri ure.
Vsak izdelek vedno nastopi tudi pred fotografskim objektivom in tudi v vlogi fotografinje se odlično znajdete. Ste hodili na fotografski tečaj?
Fotografskega tečaja se nisem nikoli udeležila, se ga pa sigurno še bom, ker želim vsako stvar narediti kar najbolje. Ker Petruške ustvarim jaz, jih najbolj čutim in točno vem, kaj hočem s fotografijo poudariti, kakšno zgodbo želim povedati, s katerih kotov je vsaka najlepša. Mislim, da je Petruška kot blagovna znamka edinstvena prav v tem segmentu in zato nastaja vedno več izdelkov v tej smeri …
Eden takšnih so verjetno najnovejše beležke s fotografijami Petrušk na naslovnici!
Petruška se je razvila zlasti skozi fotografijo, v tem je edinstvena. In ker je fotografija Petrušk na socialnih medijih postala zelo priljubljena, se je porodila ideja o tiskanih izdelkih. Najprej so nastale razglednice, potem voščilnice, zdaj pa beležke in verjetno bo nastalo še kaj.
Petruške so izredno fotogenične.
Vodite tudi ustvarjalne tečaje, kako pogosto se znajdete v vlogi učiteljice?
Ko sem bila majhna, je bila med drugimi ena mojih želja postati učiteljica. V majhnem deležu sem zdaj tudi to – ljubitelje ustvarjanja učim te čudovite tehnike, ki pri nas še ni dobro poznana. Učim pa tako odrasle kot otroke, stare nad 10 let. Delavnice pa vodim po različnih krajih Slovenije.
Imate v rokavu še kakšen ustvarjalni adut?
Petruška je kot moj tretji otrok, z njo diham in se razvijam tudi sama in ves čas prihajajo nove ideje in vizije. Projekt s tiskovino je vsekakor moj letošnji izziv in tudi v prihodnje bo. Vedno se rada povezujem z raznimi ustvarjalci, saj skupaj zmoremo več, naši izdelki pa dobijo še drugo dimenzijo. Ker pa imam velike načrte in ker Petruška rada potuje po svetu, bom šla v prihodnost s tokom, pozorna na dobre priložnosti!
Fotografije: Aleš Košir (portret), osebni arhiv (izdelki)
Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 14. februarja 2017.
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.