Vita Ivičič je nase opozorila z nagrado, ki jo je poleti prejela za inovativno kolekcijo tekstila. Modna stroka je bila navdušena nad njenimi unikatnimi cvetličnimi vzorci na blagu, ki jih pred digitalnim tiskom ročno potiska z naravnimi rožami in to kar s kladivom.
Ko se je po končani srednji šoli odpravila v London na študij oblikovanja pletenin, ni razmišljala o vidikih trajnostnega oblikovanja, tam pa se je nad tem navdušila in sklenila slediti tej filozofiji pri svojem ustvarjanju – tako materiale, s katerimi ustvarja oblačila, barva z naravnimi barvami, ustvarja cvetlične odtise na blagu, ročno plete in tke ter se loti tudi vezenja drobnih detajlov na blagu. Izdelki, ki jih Vita ustvari, poosebljajo koncept ‘nazaj k naravi’.
Kako se spominjate svojih ustvarjalnih začetkov in kakšni ustvarjalni postopki, tehnike, materiali so vas navduševali v preteklosti?
Ustvarjalnost je bila v naši družini prisotna od vedno. Mama je ljubiteljska šivilja in že kot otrok sem bila z njo v šivalnici. Vedno me je ‘zaposlila’ s kakšno ustvarjalno nalogo. Ko sem bila v osnovni šoli, pa sem šla v delavnico, ko nje ni bilo doma, in velikokrat se je moj projekt, v katerem sem načrtovala, da si bom sama naredila obleko, končal z uničenim blagom in jezno mamo, ko je to ugotovila. Kasneje, v srednji šoli, sem naredila zelo veliko nakita iz fimo mase.
Po kom v družini imate torej ustvarjalno žilico?
Ustvarjalno žilico bi rekla, da imam kar po obeh starših, od vsakega nekaj.
Ste pri oblikovanju že od nekdaj naravnani k naravi in k trajnostnemu pristopu?
Ne. Preden sem začela študirati v Londonu, o tem nisem niti razmišljala. Potem pa so me na fakulteti pritegnila predavanja o trajnostnem oblikovanju. Imela sem tudi to srečo, da smo na šoli imeli poseben oddelek za trajnostni razvoj na področju oblikovanja blaga in mode. Tako, da sem vedno bolj začela temu slediti, raziskovati in posledično uporabljati v praksi.
Ustvarja v sozvočju z naravo.
Za vaše izdelke je značilno unikatno blago, ki je potiskano z naravnimi rožami. Sveže cvetlice odtisnete na blago s kladivom, kako pa poskrbite za obstojnost pigmenta na blagu?
Sam pigment ni obstojen. Zato pa vzorce, ki jih dobim, prenesem v digitalno obliko in jih potem natisnemo na blago z digitalnim tiskanjem. Sam proces, kako pridem do teh končnih vzorcev, je zanimiv in predvsem dolgotrajen.
Ali tiskate izključno na stare materiale ali tudi na novo blago?
Gledam na to, da je blago belo in fino tkano – včasih za to uporabim bele rjuhe ali pa kupljen bombaž, lan. Zato, da se odtis dobro pozna.
Na tednu mode Mittelmoda v Milanu ste s potiskanim blagom opozorili nase in prepričali stroko, da vam je podelila prestižno nagrado za najboljšo inovativno kolekcijo tekstila. Ali morda vidite perspektivo v razvoju potiska blaga in njegovi prodaji?
Perspektiva na tem področju zagotovo je. Kot sem že prej omenila, vzorce, ki jih dobim na blago, natisnemo z digitalnim tiskom, zato da je vzorec obstojen, in ker bi bilo nemogoče pa tudi nesmiselno, saj pigment sčasoma zbledi, uničenih bi bilo veliko rož, natisniti večje količine blaga. Sam proces, kako pridem do tega vzorca, je zanimiv in daje nek pridih vračanja k naravi in naravnega. Med seboj povezujem zamudno ročno tehniko izdelave, ki hkrati ni obstojna, in digitalno tehniko, ki se ji v današnjem času težko izognemo. Tako da jo sama izkoriščam sebi v prid.
Zamudno ročno tehniko potiska blaga povezuje z digitalno tehniko.
Kakšne ustvarjalne tehnike – poleg cvetličnih odtisov na blagu – še združujete pri svojem delu Vezenje, pletenje …
Odvisno od kolekcije. Vezenje majhnih rožnih detajlov na laneno blago mi je trenutno med ljubšimi. Med bolj ekskluzivnimi kosi pa se najdejo oblačila, ki so ročno pletena ali tkana, blago pa barvano z naravnimi barvami.
Študirali ste v Londonu in zaključili študij oblikovanja pletenin na fakulteti Chelsea College of Art and Design. Kaj konkretno vam je dal študij v tujini oziroma kaj je tisto, kar vam študij doma ne bi mogel nuditi?
Težko bi primerjala študij oblikovanja v Londonu in Sloveniji, ker nimam nobenih izkušenj s študijem v Sloveniji. Zagotovo sem v Londonu pridobila veliko znanja, ki ga zdaj uporabljam in nadgrajujem. Poleg nekih novih izkušenj in pridobljenih znanj na oblikovalskem področju mi je pa selitev v tujino takoj po končani gimnaziji iz enega majhnega kraja, kot je Črnomelj, koristila na področju same socializacije. Čez noč sem ostala sama za vse v nekem velikem, tujem mestu s slabim znanjem angleščine. Tako, da je bila tudi iz tega vidika to dobra ‘šola’ zame.
Vam je bilo lažje ustvarjati v Londonu ali vam je ustvarjalno okolje bolj pisano na kožo v Sloveniji?
Vsaka lokacija ima svoje prednosti in slabosti. Tukaj v Sloveniji je vse lažje kar se tiče prostora in logistike. Tudi delovni ritem je bolj sproščen. Iz Londona pa zelo pogrešam kreativno okolje in kreativne ljudi, razstave.
Kaj vse vas še navdihuje?
Rada imam samotne sprehode v naravi, na bližnjih poljih in v gozdu. Tam se res lahko umirim in opazujem okolje okoli sebe. Sem pa ugotovila, da čas kar leti mimo mene tako, da se moram prav organizirati in določiti čas tudi za to.
Številni mladi oblikovalci v Sloveniji se povezujejo. Kako je pri vas – se vi tudi povezujete s kakšnimi oblikovalci in soustvarjate skupne poslovne zgodbe?
Zaenkrat ne. Se pa povezujem in iščem lokalne proizvajalce – šiviljo, tiskarja –, s katerimi sodelujemo oziroma se za to še dogovarjamo.
Vaše ime postaja blagovna znamka. Kakšna je vaša vizija za prihodnost?
Slediti oziroma poslušati samo sebe, slediti toku, hkrati pa ne odstopati od mojih prepričanj in vizije, ki jo imam zastavljeno.
Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, 26. septembra 2017.
Fotografije: Osebni arhiv, Natalija Orlič, Nika Furlani, Polona Starašinič
Spremljajte naše objave s prijavo na e-novice ali pa nam sledite na Facebooku, Twitterju in Pinterestu.
